Vodilni svetovni nevrologi so dokazali, da sta ženska in moška možganska struktura pravzaprav enaki in da smo si moški in ženski v resnici zelo podobni kar zadeva intelektualne sposobnosti, piše Daily Mail.
Na delu so le zastareli predsodki
Profesorica Gina Rippon pravi, da je razmišljanje o moških in ženskah kot različnih zastarelo in iz mode. Poleg tega je obtožila znanstvenike, da celo prirejajo rezultate raziskav, da bi dokazali, da to staromodno dejstvo še drži.
“V vrstah znanstvenikov nevrologije se zaskrbljenost nad napačno interpretacijo rezultatov raziskav in zlorabo podatkov o povezanosti možganske strukture z obnašanjem povečuje.”
Ripponova meni, da gre le za podpiranje in ohranjanje nepotrebnih stereotipov.
Stari miti v novih preoblekah
In z njo bi se strinjala tudi Cordelia Fine, avtorica knjige ‘Delusions of Gender: How Our Minds, Society, and Neurosexism Create Difference’.
Avtorica meni, da nekatere doslej zaznane razlike v delovanju možganov, nikakor ne morejo razložiti dejstva, da je v vrsti inženirjev najti le za vzorec žensk, in odgovoriti na vprašanje: zakaj tako malo moških dela v poklicu medicinskih sester?
Cordelia Fine je tako prepričana, da so se stari miti o različnosti spolov s pomočjo novih znanosti le preoblekli v veliko bolj nevarne nove-stare ‘modrosti’, ki pa imajo z znanostjo, na katero se tako radi opirajo, le malo (ali nič) skupnega.
Razlike med spoloma so prenaglašene
Zdi se, da postaja moderno kazati s prstom na domnevno temeljne biološke razlike med moškimi in ženskami:
- Louann Brizendine, avtorica The Male Brain, v svoji knjigi tako povsem vehementno zaključi s poenostavljeno floskulo, da so moški, pač, manj čustveni od žensk,
- Leonard Sax, avtor Why Gender Matters, v svojih knjigah in na spletu s taistimi ‘argumenti’ zagovarja tudi tezo, da bi otroci zaradi razlik med spoloma morda bolje uspevali v ločenih (istospolnih) šolah,
- … celo pri Svetovnem gospodarskem forumu so pred leti sugerirali korporacijam, da bi se te morale bolj potruditi pri kapitalizaciji ‘čistega ženskega’ talenta (hm, kaj nekaj takšnega, kot je ‘samo ženski talent’, sploh obstaja?),
- trendu pa so pod pritiskom teže raznoraznih ‘na novo pridobljenih dokazov’ že pred leti prehitro in preveč zlahka podlegli mediji, še posebno popularni in revijalni tisk.
Caroline Fine vidi takšna posploševanja in poenostavljanja delcev znanstvenih izsledkov predvsem kot priročen izgovor za ohranjanje obstoječega stanja, t. j. ‘dobre’ stare neenakosti med spoloma.
In videti je, da se glede tega ne moti.
Očitno namreč postaja, da prepričanje o ‘temeljno’ drugačnih možganih moških in žensk mnoge le utrjuje v prepričanju, da so moški kot ‘ustvarjeni’ za službe inžinirjev, politikov in znanstvenikov, medtem ko naj bi ženskam (prav to naj bi sugeriral psiholog Simon Baron-Cohen iz Univerze v Cambridgeu) pripadla domena osnovnošolskih učiteljic, medicinskih sester in socialnih delavk.
No, Caroline Fine se z njimi vsekakor ne strinja.
Vse skupaj pač ni tako enostavno!
Kot sodelavka v raziskovalnem oddelku avstralske univerze v Melbournu, avtorica še ene knjige o možganih: A Mind of Its Own, v kateri piše o tem, kako možgani izkrivljajo realnost in nas varajo, in z doktoratom iz kognitivne nevroznanosti londonskega University Collegea se njeno mnenje (in ne spreglej ironije v njem) na tem mestu zdi še kako tehtno:
“Je sploh realno … pričakovati, da bosta dve ‘vrsti’ ljudi s tako različnimi možgani sploh lahko imeli podobne vrednote, sposobnosti, uspehe, živela skupno življenje? Če nas delajo tako različne samo drugačno oživčeni možgani, potem se lahko enkrat za vselej sprostimo. In kadar se bo kdo hudoval nad trdovratnimi neenakostmi med spoloma in s prstom kazal na družbo, češ da je kriva ta, mu lahko odslej enostavno zapremo usta s skeni možganov. Eh, ko bi vsaj zares bilo vse skupaj tako enostavno.”
Tudi to so dejstva!
1. Poudarjene razlike med moškimi in ženskimi možgani so morda res le produkt psevdoznanosti, vendar pa ločeno šolanje glede na spol sploh ni nujno nekaj slabega. Ena od študij je namreč pokazala, da: dlje časa kot so študentke vpete v za dekleta ločeno izobraževanje, bolj verjetneje bodo ženskost povezovale tudi z vodstvenimi sposobnostmi (kar je najverjetneje rezultat izpostavljenosti zgledom ženskega učiteljskega zbora).
2. Naši možgani so kot plastelin – znajo se prilagajati novim okoliščinam in so še kako učljivi. Tako da, čeprav morda do neke mere drži, da se moški in ženski možgani lahko (ni pa nujno) drugače odzovejo, lahko večji del primerov danes izražene neenakosti med spoloma še naprej mirno pripisujemo vplivom družbe in kulture.
3. Čeprav diskriminacija ni več družbeno sprejemljivo dejanje, pa dejstva kažejo, da je v sodobni družbi še vedno močno prisotna. Ne verjamete? Tukaj si preberite o materi dveh otrok, ki je prek spleta skušala speljati svoj lasten posel, vendar njene ponudbe za spletni dizajn in pisanje avtorskih tekstov nihče ni jemal resno. No, dokler svojega imena ni spremenila v moškega (morda po zgledu mnogih ženskih pisateljic, ki so uspele šele pod moškimi psevdonimi), spletni strani pa dodala še nekaj testosteronskega naboja. In naj se sliši še tako nenavadno: odslej v njenem poštnem predalu ponudb za delo ni več zmanjkalo.
Zanimivo, ni kaj!
A (nekatere) študije kažejo, da vedno tudi ni tako!
Izsledke jemljiTE z rezervo!
Študije psiholoških razlik glede na spol si pogosto zelo nasprotujejo, zato jih gre še vedno (dokler niso dokončno in nesporno potrjene s še nekaj drugimi študijami) jemati s kar nekaj rezerve.
Veliko manjših študij namreč rado postreže s povsem drugačnimi izsledki kot velike in bolj kompleksne študije, raznim predsodkom pa so še posebno izpostavljene raziskave, ki bazirajo na obdelavi podatkov iz samoizpolnjujočih anket in vprašalnikov (še posebno, kadar- vprašani že v naprej vedo, da gre za raziskavo razlik med spoloma).
Pri vsem skupaj pa je nenazadnje problematična tudi sklepna faza vseh teh raziskav, namreč komentar (oz. sklep) izsledkov raziskave lahko zaradi stereotipnih pričakovanj precenjuje ali pa podcenjuje izražene razlike.
Skratka, študije (še posebno te) v nadaljevanju gre brati bolj kot zanimivosti, pri tem pa se vsake toliko vprašati, ali se osebno z izsledki strinjamo ali ne (in kadar se ne, lahko na izbrano temo tudi sama malo pogooglate – in ne bodite presenečeni, če boste slej ko prej našli tudi kakšno študijo, ki dotični povsem ‘nasprotuje’).
In zdaj … zanimivejše študije:
Zaprte oči – in poljub!
Glede poljuba se moški in ženske zelo zelo strinjajo. Za 94 % žensk in 90 % moških je nežen poljub vrh romantike.
Toda: večina žensk (78 %) pri tem zasanjano zapre oči, medtem ko želi večina moških (65%) tudi med poljubljanjem imeti na ogled spremljajočo okolico.
Barbie išče Kena
Dolgi svetli lasje, modre oči, ozek pas, dolge noge. Kot barbika! Tako si večina samskih moških (70 %) predstavlja sanjsko žensko! Samske ženske pa imajo raje temnejše moške; njihov sanjski partner meri v višino med 1,80 in 1,90 metra, ima modre oči, temno rjave lase, široka ramena in športno postavo. Barbie išče Kena!
Prosti čas
Ženske skoraj osem let svojega življenja preživijo med nakupovanjem. Na leto to pomeni 100 ur kupovanja oblačil (od tega 20 na spletu), 40 ur kupovanja čevljev, 29 ur pa preživijo v iskanju ustreznih modnih dodatkov. 76 dni svojega življenja brskajo po torbicah.
In kako preživljajo svoj prosti čas moški? Približno 11 let svojega življenja pogledujejo za drugimi ženskami!
Milo za drago . . .
Več kot 70 % vseh žensk med 20. in 45. letom ima slabo vest, če kdaj pa kdaj zaigrajo orgazem. Dame, lahko se pomirite! Glede na aktualno študijo ameriške univerze v Kansasu je skoraj vsak četrti moški vsaj enkrat zaigral svoj orgazem.
Materinstvo v genih
Zakaj dečki instinktivno posežejo po lokomotivah ali avtomobilčkih, deklice pa se raje igrajo z rožnatimi plišastimi poniji? Del znanstvene srenje je mnenja, da naj o tem skorajda ne bi odločala starševska vzgoja, temveč pripisujejo ‘tipične izbire’ drugačni strukturiranosti moških in ženskih možganov: male in velike fante tako večinoma privlačijo hitri dirkalni avtomobili, deklice pa imajo (večinoma) raje reči, ki jih imajo lahko rade in za katere lahko skrbijo.
… seveda se drugi del znanstvene stroke s tem niti slučajno ne strinja. A to je že druga zgodba.