Da so živali zelo bistre, poleg tega pa tudi čustveno in moralno inteligentna bitja, ni nikakršna skrivnost. Kaj pa njihova spiritualna plat? Jo imajo?
Ali se živali kdaj čudijo čudovitim prizorom v naravi? Jih kaj osupne pojav mavrice ali mogočen prizor slapa? Se morda vprašajo; od kje prihaja strela? Se kdaj tako zaigrajo, da pozabijo na vse okoli sebe, in kaj pravzaprav čutijo, ko se poslavljajo od svojih mrtvih?
Če vemo, da divje živali porabijo do okoli 90 odstotkov svojega časa za to, da počivajo, bi bilo zanimivo vedeti tudi, ali takrat kaj razmišljajo, in kaj čutijo, ko včasih nemo strmijo predse?
In seveda:
- ali kdaj čutijo čisto veselje ob tem, da živijo?
Spiritualno doživljanje
Vse je seveda odvisno od tega, kako definiramo ‘spiritualnost’. A če na tem mestu pristanemo na to, da v spiritualno zajamemo enostavno tiste nematerialne, neotipljive in ponotranjene izkušnje, kot jih sicer poznamo tudi ljudje, potem bi tudi v živalskem svetu že lahko našli kar nekaj anekdot, ki dajejo slutiti, da tudi živali živijo in na svoj način poznajo spiritualno življenje.
Raziskovalci življenja šimpanzov so bili namreč že večkrat priča – običajno samčkom – šimpanzom, ki so sami od sebe in sami za sebe plesali pod kakšnim od naravnih slapov. Le zakaj? Njihov ples je bil več kot očitno zavestno, pa vendar spontano in precej skrivnostno dejanje.
Bi lahko bil njihov ples enostavno izraz čistega veselja nad dejstvom, da so živi, ali celo izraz navdušenja nad posebej osupljivim naravnim pojavom? Konec koncev, od kje pravzaprav sploh izvirajo človeški spiritualni impulzi?
Šimpanzov ples pri slapu
Vse to se je že pred leti spraševala tudi primatologinja, britanka Jane Goodall, ki je leta 2005 k uvodu v enciklopedijo narave in religije: Spiritualnost primatov, zapisala, da jo takšni plesi šimpanzov asociirajo na zametke vzorcev verskih ritualov.
Opisala je prizor, ki mu je bila priča:
“… šimpanz se je bližal enemu od tistih slapov z nekoliko naježeno dlako, kar je znak vznemirjenosti. Ko se je slapu približal, bučanje vode ob razbijanju v skalovje pa je postajalo vse glasnejše, je njegova hoja postala hitrejša, dlaka še bolj naježena, in tik preden je dosegel tok vode, se je pričelo njegovo poplesavanje. Stoječ na deh nogah se je v plitvini ritmično prestopal z leve na desno, z rokami odrival vodo in iz vode jemal in objemal malce večje skale. Spet drugič je splezal na kakšno visečih lijan, ki so visele z visokih dreves, in se z njo nekajkrat zavihtel preko globoko padajoče se vode. Takšni plesi ob slapovih so včasih trajali tudi do 15 minut.”
Šimpanze so videli plesati tudi tik pred močnimi nevihtami ali med silovitimi udarci vetra.
Priklon božanskemu
Goodallova se sprašuje:
“Ali ni morda mogoče verjeti, da se takšne predstave napajajo iz občutkov navdušenja in občudovanja? In ko je po kakšnem od takšnih plesov kakšen od plesalcev še posedel na bližnji skali – in strmel v vodo … se je morda spraševal: Kaj je to, ta voda?”
Pomislite: če bi šimpanzi lahko z nami delili svoje občutke in si izmenjevali vprašanja, ali bi ne bilo precej verjetno, da bi se njihove spontane in elementarne predstave slej ko prej ritualizirale v nekakšno animistično religijo? Ali bi ne pričeli povsem naravno slaviti in častiti slapove, dež z oblakov, strele in grmenje – poosebljenje bogov v teh elementih?
Smo dandanes sploh kaj bližje odgovorom na vsa ta zanimiva vprašanja?
Klik za več Spiritualna plat živali.