Vsi ljudje v življenju uporabljamo obrambne mehanizme in njihova obravnava je del psihoterapevtskega procesa. Pri klientih z DID je posebnost le ta, da lahko terapevti njihove obrambe dobesedno nagovorijo.
Klinični psiholog dr. Mike Lloyd iz The CTAD Clinic je na svojem Youtube kanalu CTAD Clinic opisal in razložil vloge t.i. pomagajočih oziroma zaščitiniških delov drugih specificiranih disociativnih motnjah (OSDD) in disociativni motnji identitete (DIM oz. angleško DID).
“Za te dele psihe uporabljamo različna poimenovanja, vendar je njihova osnovna naloga pravzaprav zelo preprosta: njihov namen je zaščita,” je kar takoj jasen dr. Mike Lloyd.
“V idealnem primeru skušajo celoten notranji sistem postopoma premakniti iz nevarnega, zlorabljajočega okolja v varnejše okoliščine, v katerih je mogoče vzpostaviti stabilnejše in bolj funkcionalno vsakdanje življenje. Toda pri tem se pogosto pojavi pomembna težava. Zaščitniški deli so lahko izjemno obremenjeni. Pogosto se od njih pričakuje, da bodo nenehno skrbeli za varnost, reševali težave, nadzorovali dogajanje in poskrbeli, da bodo vsi deli sistema zaščiteni. Kar je lahko zelo izčrpavajoča naloga,” pove dr. Lloyd in povedano ponazori s primerom.
“Predstavljajte si, da ste ves čas odgovorni za varnost vseh okoli sebe. Da morate predvidevati nevarnosti, preprečevati težave, sprejemati odločitve in posredovati, kadar gre kaj narobe. In da pri tem pogosto nimate nikogar, ki bi vam pomagal. Prav v takšnem položaju se lahko znajdejo zaščitniški deli. Zato se moramo vprašati ne samo, kaj ti deli počnejo, temveč tudi, zakaj to počnejo in kako jim lahko pomagamo.”
Ni vsak sistem enak
Ob tem lahko obstajajo precejšnje razlike od človeka do človeka in njihovih t.i. notranjih (osebnostnih) sistemov (delov). Razlike se tako lahko pojavijo glede na to, ali gre za sistem z OSDD ali pa gre za DID.
“Pri OSDD veliko njihovega delovanja pogosto poteka v notranjem svetu. Lahko opazujejo, spremljajo, nadzorujejo in usmerjajo dogajanje, ne da bi bilo njihovo delovanje navzven posebej opazno. Veliko njihovega dela se torej odvija v ozadju,” pojasnjuje dr. Lloyd in nadaljuje.
“Pri DID pa lahko zaščitniški deli v trenutkih potrebe tudi neposredno prevzamejo nadzor nad telesom in vedenjem. Ko se pojavi nevarnost ali zahtevna situacija, tako lahko zaščitniški deli stopijo v ospredje, prevzamejo nadzor nad okoliščinami, ljudmi ali dogajanjem in skušajo težavo rešiti na način, ki se jim zdi najbolj primeren. Seveda njihov način reševanja težav ni vedno najbolj učinkovit ali koristen. Toda pri razumevanju njihovega vedenja je pomembno razlikovati med namenom zaščite in dejanskimi posledicami njihovega ravnanja. Zaščitniški del lahko nekaj naredi z iskrenim namenom, da bi zaščitil sistem, čeprav ima njegovo ravnanje v sedanjosti lahko tudi negativne posledice.”
Kaj pa pri ljudeh brez DID in OSSD?
Pomembno je poudariti, da zaščitniške strategije, ki jih opisuje dr. Lloyd, niso značilne izključno za ljudi z disociirano psiho.
Prav vsi ljudje se v ogrožajočih situacijah namreč odzivamo z bojem, begom, zamrznitvijo, prilagajanjem, čustvenim umikom, nadzorovanjem okoliščin ali skrbjo za druge. Razlika je, da so pri ljudeh brez DID takšni odzivi praviloma del bolj povezanega doživljanja sebe, medtem ko so pri DID zaščitniške funkcije lahko organizirane v razmeroma samostojnih delih osebnosti, ki imajo lastne načine razmišljanja, čustvovanja, zaznavanja nevarnosti in vedenja.
Bistvena razlika torej ni v sami vrsti zaščite, temveč zgolj v načinu, kako je ta organizirana znotraj osebnosti.
7 najpogostejših vrst zaščitniških delov
V klinični praksi dr. Mike Lloyd prepoznava 7 pogostih značilnosti oziroma vlog zaščitniških delov.
“To ne pomeni, da obstaja samo sedem vrst zaščite. V resnici so lahko načini zaščite zelo raznoliki, saj se razvijajo glede na posameznikove izkušnje, okoliščine in potrebe. Nekateri zaščitniški deli opravljajo samo eno nalogo. Drugi lahko združujejo več različnih zaščitniških funkcij. Tako lahko v nekem sistemu najdemo sedem različnih delov, od katerih ima vsak svojo posebno nalogo. V drugem sistemu pa lahko en sam del opravlja več različnih zaščitniških vlog. Obstajajo tudi sistemi, pa v katerih posamezne vrste zaščitniških delov niso prisotne, ker se njihove naloge opravljajo drugače. Gre torej za zelo raznoliko in individualno organizacijo notranjega sistema.”
Poglejmo si torej sedem najpogostejših zaščitniških vlog.
1. Fizični zaščitnik
Prva vrsta je fizični zaščitnik. Njegova osnovna naloga je zaščititi telo pred fizično nevarnostjo.
“Takšen del se lahko razvije v okoliščinah, v katerih je bil posameznik izpostavljen fizičnemu nasilju. Ko je otrok doživljal udarce, bolečino ali druge oblike telesnega nasilja, se je lahko oblikoval del, katerega naloga je bila stopiti v ospredje in prevzeti to izkušnjo. Njegova naloga je bila morda prenesti udarce, bolečino in telesno trpljenje, da bi bili drugi deli sistema pred tem zaščiteni. Nekateri fizični zaščitniki imajo zato izjemno visok prag bolečine, pri drugih pa lahko opazimo celo izrazito zmanjšano občutljivost za bolečino ali občutek telesne otopelosti,” pojasnjuje dr. Lloyd.
“Fizični zaščitniki se poleg tega lahko zelo hitro odzovejo tudi z odzivom boja. Eden od načinov, kako preprečiti fizični napad, je namreč lahko tudi ta, da postanemo sami videti nevarni. Zato so lahko takšni deli zelo odločni, grozeči ali agresivni. A čeprav lahko to njihovo vedenje drugim ljudem deluje zastrašujoče, je v ozadju pogosto zelo jasna zaščitniška logika: Če bom dovolj močan, odločen in nevaren, me drugi ne bodo mogli poškodovati. Takšen način zaščite je bil morda nekoč nujen za preživetje.”
V varnejšem okolju takšni odzivi sicer lahko postanejo problematični, saj se ta del še vedno odziva, kot da nevarnost obstaja.
2. Napačno usmerjeni zaščitnik
Druga vrsta je zaščitnik, ki ga lahko imenujemo napačno usmerjeni zaščitnik. Včasih takšne dele označujemo tudi kot preganjalne dele ali notranje preganjalce.
“Gre za dele, katerih vedenje je lahko na prvi pogled zelo neprijetno, sovražno, grozeče ali celo kruto. Lahko žalijo, ustrahujejo, kaznujejo ali skušajo nadzorovati druge dele sistema. Toda pomembno je razumeti, da se tudi za takšnim vedenjem pogosto skriva zaščitniški namen. Ti deli so se lahko naučili, da je najvarnejši način preživetja ta, da sami postanejo podobni ljudem, ki so jih nekoč ogrožali. Če je bil otrok izpostavljen zelo nasilnim, zastrašujočim ali nadzorujočim odraslim, je lahko določen del prevzel njihove načine vedenja. Morda je začel uporabljati enak ton glasu, enake grožnje ali enake načine kaznovanja. Zakaj? Ker se je naučil, da je mogoče nevarnost preprečiti z nadzorom.”
Takšen zaščitnik lahko zato znotraj sistema vzpostavi zelo stroga pravila.
“Če kateri od delov ta pravila prekrši, ga lahko skuša kaznovati. Lahko je prepričan, da je določeno vedenje nevarno, ker bi v preteklosti povzročilo nasilje ali kazen. Zato skuša preprečiti, da bi se to vedenje ponovilo. Pri tem lahko uporablja grožnje, ustrahovanje, zastraševanje ali celo samopoškodovalno vedenje.”
Dr. Mike Lloyd nato predstavi primer iz terapevtskega procesa.
“Predstavljajmo si osebo, ki obiskuje terapijo in se začne pogovarjati o travmatičnih izkušnjah iz preteklosti. V nekem trenutku se lahko pojavi zaščitniški del, ki skuša pogovor ustaviti. Lahko začne groziti terapevtu, postane agresiven ali zahteva, da se o določenih dogodkih ne govori. Lahko na primer reče: ’Nehajte govoriti o tem, sicer boste imeli težave.’ Ali pa se obrne proti drugim notranjim delom in jim zagrozi: ’Ko pridemo domov, boste kaznovani za to, kar ste povedali.’ Na prvi pogled je takšno vedenje videti izrazito negativno. Toda če pogledamo globlje, lahko ugotovimo, da zaščitniški del skuša preprečiti nekaj, kar dojema kot izjemno nevarno. Morda se je v preteklosti zgodilo, da je razkritje zlorabe povzročilo še hujše nasilje. Zato se je naučil, da je govorjenje o travmi nevarno. Njegova logika je lahko naslednja: Če preprečim, da bi govorili o tem, bom preprečil tudi nevarnost, ki bi lahko sledila. Takšen zaščitnik torej ne deluje nujno iz želje po škodovanju, temveč iz naučenega prepričanja, da je treba nevarnost preprečiti za vsako ceno. Pri tem uporablja strategije, ki so bile morda nekoč učinkovite, danes pa lahko ovirajo okrevanje.”
3. Verbalni zaščitnik
Tretja vrsta je verbalni zaščitnik. Njegovo glavno orodje zaščite so besede.
“Takšen del lahko kriči, preklinja, grozi, žali ali uporablja zelo odločen in zastrašujoč način komunikacije. Njegova naloga je pogosto preprečiti, da bi se nevarna situacija nadaljevala. Če zazna grožnjo, lahko skuša z besednim napadom ustvariti dovolj močan odziv, da se druga oseba umakne,” pojasnjuje dr. Lloyd.
“Verbalna zaščita je ob tem lahko usmerjena navzven, proti ljudem, ki jih del dojema kot nevarne, lahko pa je usmerjena tudi navznoter, proti drugim delom sistema. V obeh primerih gre za poskus obvladovanja situacije z uporabo glasu, besed in zastraševanja. Tudi tukaj je pomembno razumeti, da takšen odziv ni nujno sorazmeren z dejansko nevarnostjo v sedanjosti. Del se lahko odzove na nekaj, kar ga spominja na preteklo nevarnost, čeprav trenutna situacija ni enako ogrožajoča.”
4. Organizacijski zaščitnik
Četrta vrsta zaščitniškega dela ima predvsem organizacijsko, upravljalsko in menedžersko vlogo. Takšni deli delujejo kot notranji vodje, organizatorji, koordinatorji ali usmerjevalci. Njihova naloga je skrbeti, da vsakdanje življenje poteka čim bolj stabilno in predvidljivo.
“Lahko prevzamejo odgovornost za načrtovanje, organizacijo, logistiko, upravljanje denarja, razporejanje obveznosti in zagotavljanje potrebnih virov. Poskrbijo, da so stvari urejene, naloge opravljene in vsakodnevno življenje pod nadzorom. Njihova zaščita temelji na organizaciji. Če je vse urejeno in pod nadzorom, je manj možnosti, da bi šlo kaj narobe,” pojasnjuje dr. Lloyd, potem pa doda, da njihova vloga ni omejena samo na takšne praktične naloge
“Pogosto skušajo nadzorovati tudi pretok čustvenih vsebin in travmatičnih spominov. Če zaznajo, da se približujejo boleči spomini, neprijetna čustva ali prebliski iz preteklosti, lahko poskušajo pozornost preusmeriti drugam. Eden od načinov je, da posameznika zaposlijo z velikim številom nalog. Morda se nenadoma pojavi močna potreba po čiščenju, organiziranju, urejanju ali opravljanju različnih obveznosti. To je nekoliko podobno temu, kar lahko opazimo tudi pri ljudeh brez disociativnih motenj. Ko smo pod stresom ali nas nekaj močno skrbi, se lahko odločimo, da bomo temeljito pospravili stanovanje. Zakaj? Ker nas dejavnost zaposli in nam pomaga preusmeriti pozornost stran od neprijetnih občutkov. Pri organizacijskih zaščitnikih lahko takšen način delovanja postane pomembna zaščitniška strategija. S stalnim, skoraj deloholističnim opravljanjem nalog skušajo preprečiti, da bi boleča čustva in spomini preplavili zavest. Njihova naloga je ohranjati stabilnost in poskrbeti, da življenje teče naprej.”
5. Reaktivni zaščitnik
Peta vrsta je reaktivni zaščitnik. To je del, ki pogosto ostaja v ozadju in opazuje dogajanje. Ni nujno, da je aktivno vključen v vsakodnevno življenje. Njegova naloga je predvsem spremljanje morebitnih nevarnosti.
“Lahko si ga predstavljamo kot notranji alarmni sistem. Večino časa je v pripravljenosti. Opazuje okolico, spremlja dogajanje in čaka. Toda v trenutku, ko zazna grožnjo, se lahko zelo hitro aktivira. Takrat mobilizira vse razpoložljive zaščitne mehanizme. Njegov odziv je lahko zelo intenziven. Lahko se pojavi kričanje, fizično odrivanje, močan obrambni odziv ali nenadna potreba po umiku iz situacije. V tem smislu se njegova vloga lahko prekriva s fizičnimi in verbalnimi zaščitniki. Toda reaktivni zaščitnik ima lahko na voljo tudi druge mehanizme,” pravi dr. Lloyd in opozori na to, da lahko nekateri reaktivni zaščitniki sprožijo tudi izrazite disociativne odzive.
“To lahko vključuje epizode omedlevice, napadom podobne epizode, izrazite motnje spomina ali druga disociativna stanja. Kot da bi imeli dostop do različnih notranjih stikal, s katerimi lahko spremenijo stanje celotnega sistema. Eden od takšnih odzivov je tudi nenadna zaspanost. Ko se pojavi močan stres, lahko zaščitniški del presodi, da je najboljši način zaščite zmanjšanje celotne ravni vzburjenosti. Namesto da bi se telo še naprej odzivalo z visoko stopnjo napetosti, lahko preide v stanje zmanjšane aktivacije oziroma hipoaktivacije. Posameznik lahko postane nenadoma zelo utrujen, otopel ali zaspan. Včasih lahko občuti skoraj neustavljivo potrebo po spanju. Takšen odziv ima lahko zaščitniško funkcijo. Če se telo umakne iz stanja intenzivne tesnobe in preplavljenosti, se lahko subjektivno zmanjša občutek ogroženosti.”
Toda tukaj se pojavi pomembna razlika med zaščito in prilagodljivim obvladovanjem težav.
“Takšen odziv lahko začasno zmanjša doživljanje stresa, vendar ne odpravi njegovega vzroka. Ko se posameznik ponovno prebudi oziroma vrne v običajno stanje, je težava pogosto še vedno prisotna. Zato je lahko takšna zaščita kratkoročno učinkovita, dolgoročno pa ne pomaga nujno pri reševanju situacije.”
6. Čustveni zaščitnik
Šesta vrsta je čustveni zaščitnik. Njegova naloga je zmanjševati čustveno bolečino in blažiti vpliv travmatičnih izkušenj. Takšni deli imajo lahko izjemno pomembno vlogo pri skrbi za ranljivejše dele sistema.
“Predstavljajmo si sistem, v katerem so prisotni otroški deli ali deli, ki nosijo zelo močan strah, žalost in občutek nemoči. Čustveni zaščitnik lahko prevzame nalogo, da skrbi zanje. Lahko jih pomirja, tolaži, jim daje občutek varnosti in jih skuša zaščititi pred dogajanjem, ki bi jih lahko preplavilo. Včasih deluje kot nekakšna zaščitna pregrada med ranljivimi notranjimi deli in zunanjim svetom. Lahko ustvari občutek čustvene oddaljenosti ali notranje zaščite, ki preprečuje, da bi boleče izkušnje neposredno dosegle najbolj ranljive dele. Njegova vloga je lahko podobna mehki zaščitni plasti, ki ublaži udarce zunanjega sveta.”
Ena najpomembnejših nalog čustvenega zaščitnika je skratka sposobnost tolažbe in pomirjanja.
“Pri svojem kliničnem delu sem srečal veliko ljudi, ki so bili prepričani, da se ne znajo pomiriti. Niso verjeli, da so sposobni sami sebi ponuditi sočutje, razumevanje ali občutek varnosti. Ko so bili v stiski, niso znali vzpostaviti notranjega občutka tolažbe. Toda v njihovem notranjem sistemu je bil lahko prisoten čustveni zaščitnik, ki je bil pri tem izjemno spreten. Ta del je znal pomirjati, tolažiti, skrbeti za druge in jim ponuditi občutek varnosti. To je zelo pomembno spoznanje. Pokaže nam, da so določene sposobnosti v posamezniku dejansko prisotne, vendar niso enakomerno dostopne vsem delom sistema.”
Sposobnost skrbi, sočutja in pomirjanja v sistemu skratka obstaja, vendar je lahko ločena oziroma omejena na določen notranji del.
“Posameznik zato morda ne verjame: ’Jaz sem sposoben poskrbeti zase.’ Toda na ravni celotnega sistema ta sposobnost obstaja. Bolj ustrezno bi bilo reči: ’Kot celoten sistem imamo sposobnost skrbeti zase, čeprav do nje trenutno nimajo dostopa vsi naši deli.’ To je lahko zelo pomembno za terapevtski proces. Pomeni namreč, da ni treba vseh sposobnosti razvijati povsem od začetka. Nekatere so že prisotne, vendar je treba postopoma omogočiti, da postanejo dostopnejše tudi drugim delom.’
Čustveni zaščitniki pa znajo storiti še nekaj. Znajo prevzemati tudi nalogo prestrezanja verbalnega nasilja.
“Če je posameznik v odnosu ali okolju, kjer je izpostavljen žaljenju, poniževanju, grožnjam ali nenehnemu kritiziranju, lahko čustveni zaščitnik stopi v ospredje in prevzame te izkušnje. Pri tem lahko nastane disociativna oziroma amnestična pregrada. To pomeni, da drugi, bolj ranljivi deli sistema morda nimajo neposrednega dostopa do spomina na to, kar se je zgodilo. Zaščitniški del prevzame izkušnjo in jo zadrži stran od drugih. Na prvi pogled je to lahko zelo učinkovita zaščita. Toda takšen mehanizem lahko povzroči tudi resne težave. Če posameznik nima dostopa do vseh izkušenj nasilja, se morda ne zaveda, kako škodljiv je odnos, v katerem živi ali ostaja prav zato, ker se toksičnosti, ki je uperjena zoper njega, ne spominja.”
Medtem ko določeni deli sistema lahko prevzemajo zlorabo, jo prenašajo in zadržujejo spomine nanjo, drugi deli zato morda ne razumejo, kako hude so razmere v resnici. Posledično lahko oseba ostaja v nezdravem ali zlorabljajočem odnosu, ne da bi imela celovit vpogled v dogajanje.
“To lepo pokaže, kako zapleteni so lahko zaščitniški mehanizmi. Nekaj, kar je bilo ustvarjeno z namenom zaščite, lahko v določenih okoliščinah nehote prispeva k nadaljevanju nevarne situacije. Zato je pomembno razumeti, kako posamezni zaščitniški deli delujejo in kakšne posledice imajo njihove strategije.”
7. Varuh prehodov
Sedma vrsta zaščitniškega dela je tako imenovani gatekeeper oziroma varuh prehodov. To je del, ki lahko nadzoruje prehajanje različnih delov sistema v ospredje. Njegova naloga je presojati, kateri del je v določeni situaciji najprimernejši za prevzem nadzora.
“Lahko si ga predstavljamo kot notranjega koordinatorja, ki spremlja dogajanje in odloča, kdo naj v določenem trenutku prevzame določeno nalogo. Če na primer presodi, da bi bilo za otroški del nevarno, da bi se pojavil v ospredju, lahko prepreči njegov prihod. Morda prepozna, da je okolje preveč zahtevno, konfliktno ali ogrožajoče, zato lahko odloči, da je bolje, če ostane v ospredju drug, bolj pripravljen del,” pojasnjuje dr. Lloyd.
“Varuh prehodov lahko tudi prekine določene oblike komunikacije. Lahko se zgodi, da posameznik nenadoma ne more več govoriti o določeni temi. Lahko izgubi sposobnost pisanja ali pošiljanja sporočil, kadar se skuša izraziti določen del. To je lahko povezano z zaščitniškim poskusom preprečevanja komunikacije, ki jo varuh prehodov dojema kot nevarno.”
Po drugi strani pa lahko takšen del tudi aktivno potisne drugega v ospredje.
“Predstavljajmo si, da je določen del trenutno odgovoren za neko situacijo, vendar se z njo ne spoprijema najbolje. Varuh prehodov lahko presodi: ‘To ne bo šlo dobro. Potrebujemo nekoga drugega.’ Nato lahko omogoči, da drug del prevzame nadzor, tudi če ta tega ni načrtoval. Njegova naloga je torej usmerjanje notranjih prehodov in razporejanje odgovornosti.”
Nadzor nad notranjo komunikacijo
“Pri OSDD lahko varuhi prehodov vplivajo tudi na glasnost in intenzivnost notranje komunikacije. Če je v notranjem svetu veliko glasov, kričanja ali medsebojnih pogovorov, lahko takšen del skuša zmanjšati notranji hrup. Predstavljajmo si, da mora oseba opraviti pomembno nalogo, vendar je v njenem notranjem svetu veliko dogajanja. Varuh prehodov lahko posreduje in zmanjša intenzivnost notranjih glasov, da se lahko del, ki je trenutno v ospredju, lažje osredotoči.
Toda včasih lahko deluje tudi v nasprotni smeri. Če presodi, da se dogaja nekaj pomembnega, na kar mora oseba postati pozorna, lahko poveča intenzivnost notranjih signalov. Lahko se pojavijo glasnejši notranji glasovi, jok, kričanje ali drugi opozorilni odzivi. Namen takšnega delovanja je pritegniti pozornost in prekiniti trenutno dogajanje. Varuh prehodov ima lahko zato pomembno vlogo pri uravnavanju komunikacije, prehajanja med deli in odzivanja na nevarnosti.”
Kako zahtevna je vloga zaščitniških delov?
Ko pogledamo vseh 7 zaščitniških vlog, lahko začnemo razumeti, kako zahtevno je lahko njihovo delo.
“Nekateri zaščitniški deli opravljajo samo eno nalogo. Drugi združujejo več različnih funkcij. Nekateri so zelo dejavni in pogosto prevzemajo nadzor nad vsakdanjim življenjem. Drugi ostajajo skoraj povsem v ozadju. Njihova naloga je predvsem opazovanje, spremljanje in zaznavanje morebitnih nevarnosti. Ko se pojavi nekaj, kar prepoznajo kot grožnjo, lahko zelo hitro stopijo v ospredje in posredujejo. V večjih ali polifragmentiranih sistemih je lahko to še posebej zapleteno. Prisotnih je lahko veliko različnih delov, ki imajo različne potrebe, naloge in načine delovanja. Nekateri so lahko dalj časa neaktivni, nato pa se nenadoma pojavijo. Drugi si lahko prizadevajo priti v ospredje ali pridobiti več vpliva. Zaščitniški deli skušajo vse to spremljati, usmerjati in obvladovati. Nekateri so pri svojih nalogah zelo spretni. Drugi imajo lahko precejšnje težave, zlasti kadar je nanje naloženih preveč odgovornosti.”
A kakor koli je to v posameznem sistemu videti, dejstvo je, da imajo zaščitniški deli lahko izjemno pomembno vlogo pri preživetju in ohranjanju varnosti.
Njihove strategije niso vedno prijetne, razumljive ali prilagojene sedanjim okoliščinam, toda pogosto izvirajo iz potrebe po zaščiti pred nevarnostmi, ki so bile nekoč zelo resnične. Zato je pomembno, da skušamo razumeti njihovo delovanje, namesto da bi jih presojali samo na podlagi njihovega vedenja.
Ko razumemo, kaj skušajo doseči in zakaj so razvili določene strategije, lahko začnemo razmišljati tudi o tem, kako jim (sami ali skupaj s terapevtom) pomagati.