Klinična psihologinja dr. Becky Spelman je z dr. Mikom Lloydom, kliničnim psihologom, specializiranim za obravnavo kompleksne travme in disociativnih motenj, odprla vrsto zanimivih vprašanj o disociativni motnji identitete.
“Disociativna motnja identitete je del širšega spektra disociativnih motenj, pri čemer je med njimi najbolj znana, torej tista, za katero je slišala večina ljudi, čeprav je v resnici najmanj pogosta. Nahaja se na skrajnem koncu spektra in predstavlja njegovo najizrazitejšo obliko,” najprej pove dr. Mike Lloyd, ki kot eden redkih v Veliki Britaniji v okviru svoje specializirane klinike CTAD pomaga prav ljudem s to motnjo.
Pri DIM (v angleški okrajšavi pa DID) gre za porušeno povezanost osebnosti ali identitete, ki je posledica številnih travmatičnih izkušenj, zlasti tistih iz otroštva.
“Kot da bi se morali različni deli travmatičnih izkušenj ločiti med seboj in se razporediti v različne predalčke. Vsak od teh predelov nato razvije svoj način, kako nositi in ohranjati določeno travmatično izkušnjo.”
Dr. Lloyd je ob tem jasen, da na nevrobiološki ravni še ni povsem jasno, kaj natančno se dogaja v možganih, znano pa je, da so človeški možgani sposobni travmatične izkušnje razdeliti in jih shranjevati v različne, med seboj ločene predele doživljanja. “Posledica tega je, da se lahko travma pri posamezniku izrazi tudi skozi različne identitete.”
Kasneje je to ponazoril s konkretnim primerom.
“Recimo, da midva zdaj sediva tukaj in se pogovarjava, jaz pa imam disociativno motnjo identitete. Med pogovorom bi lahko opazili, da se nenadoma spremenim. Moj obrazni izraz bi postal drugačen, spremenila bi se moj glas in drža telesa. Še vedno bi pred seboj videli mene, toda imeli bi občutek, kot da se nenadoma pogovarjate s povsem drugim človekom. In ta del mene, ki bi prevzel nadzor, morda sploh ne bi vedel, zakaj sem tukaj, kdo ste vi ali kaj se dogaja. Morda bi nenadoma vstal, se močno prestrašil in stekel iz prostora. Vi pa bi obsedeli in se spraševali: ‘Kam je izginil Mike?’ No, Mike v tistem trenutku pravzaprav ni bil več prisoten na enak način. Nadzor je prevzel drug del njegove osebnosti. Ta del se je prestrašil in pobegnil, ker ni vedel, kje je. Morda so bile zanj kamere nekaj izjemno zastrašujočega. Morda je pomislil: ‘Tega ne morem prenesti.’ In zato je odšel. Takšne izkušnje so lahko za ljudi z disociativno motnjo identitete izjemno omejujoče, povzročajo veliko zmedenosti, izgubo orientacije in pogosto tudi precejšen strah.”
“V resnici ni pomembno, koliko alterjev imate”
Lloyd v nadaljevanju pojasni, da mu je kot terapevtu precej vseeno, koliko disociativnih delov ima posameznik. V svoji ordinaciji je delal tako z ljudmi, ki so imeli le po 2 ali 3, 50 ali pa na tisoče alternativnih identitetnih stanj.
Število disociativnih delov samo po sebi prav tako ne pove, kako hude težave ima posameznik. Človek z dvema alterjema lahko doživlja zelo veliko notranjih konfliktov, izgubo spomina in stisk, medtem ko ima lahko nekdo z nekaj deset njih vzpostavljeno bistveno boljše notranje sodelovanje.
“Težava skratka ni v številu delov, temveč v naravi odnosa do teh delov in v tem, v kolikšni meri jih človek sprejema ali zavrača.”
“Mislim, da vam je disociacija rešila življenje”
A naj govor o delih na tem mestu ne zmede na način, da bi kompleksni disociaciji videli zgolj nekakšno ‘razdrobljenost’. Dr. Mike Lloyd namreč pravi, da je ravno nasprotno, in poudari, da gre disociacijo videti predvsem kot izjemno obrambo, t.j. kot ščit, ki osebo varuje pred psihološkim zlomom.
V nadaljevanju se nato spomni primera ženske, ki je k njemu hodila na terapije.
“Delal sem z žensko, ki je otroštvo preživela v romunskih sirotišnicah. Ta ženska je imela zelo izrazite disociativne težave.
Pripovedovala mi je o različnih izkušnjah in odzivih, pri katerih je bilo jasno, da je prisotna disociacija. V nekem trenutku sem ji dejal: ‘Mislim, da vam je prav disociacija rešila življenje.’ In odgovorila mi je: ‘Sem ena redkih, ki je še živa’ in ob tem mislila na skupino otrok, s katerimi je pred mnogimi leti odraščala v tisti sirotišnici in ki so doživljali podobne razmere. Povedala mi je, da je bilo število samomorov med njimi, tako v času bivanja v sirotišnicah kot po odhodu iz njih, naravnost zastrašujoče.
Ona pa je danes pravzaprav zelo stabilna in izjemno močna oseba. In menim, da je to zato, ker je disociacija vase zaprla glavnino njenih travmatičnih izkušenj in ji tako omogočila, da je otroštvo sploh preživela.
Jaz disociacije ne vidim zgolj kot zaščitni mehanizem pred travmo. Vidim jo kot zaščitni mehanizem, ki lahko človeka varuje na skoraj vseh področjih življenja. Prepričan sem tudi, da je disociacija nekaterim ljudem rešila življenje. Težava pa nastane, ko disociacija ne zna več prepoznati, kdaj lahko popusti svojo zaščito.«
Disociacija ni razpad, je obramba pred razpadom
Da bi še bolj jasno ponazoril obrambno naravo disociacije, jo primerja z drugimi duševnimi motnjami.
“Po mojem mnenju gre brez dvoma za mehanizem preživetja. In mislim, da je prav to tisto, kar disociacijo razlikuje od motenj, kot so bipolarna motnja, shizofrenija, psihoza, obsesivno-kompulzivna motnja, depresija, anksioznost in podobna stanja.
Pri slednjih gre po mojem razumevanju za odzive na določene dražljaje oziroma izkušnje. Nekaj se zgodi in človekov sistem, njegovo telo in psiha, se na to odzovejo z različnimi simptomi. Gre za nekakšno porušitev celovitosti posameznikovega jaza. Tu gre res za nekakšen razpad.
Pri DIM in drugih sorodnih disociativnih motnjah, kot je OSDD, pa se travma izrazi skozi zaščitni mehanizem. Do neke mere bi zato lahko celo trdili, da je prav disociacija preprečila, da bi se to isto zgodilo tudi temu človeku. Travma bi ga zlomila, če ne bi imel sposobnost disociacije.”
V terapiji spodbuja mojstrstvo v disociaciji
V intervjuju nadalje pojasnjuje, da ga nekateri kritiki, ki v disociaciji vidijo le nezaželeni simptom, obtožujejo, da s svojim terapevtskim pristopom disociacijo še spodbuja. In na prvi pogled se takšna kritika zdi razumljiva. Če človeku disociacija povzroča težave, ali ne bi moral biti cilj terapije, da je čim manj? A Lloyd to vidi drugače.
“Disociacija se je razvila z razlogom. Človeku je pomagala preživeti izkušnje, ki bi bile zanj sicer lahko neznosne. Zato je ne moremo preprosto obravnavati kot nekaj, kar je treba odstraniti. Če je disociacija človeka vse življenje varovala pred travmo, moramo najprej razumeti, zakaj jo potrebuje in kako deluje. Moj cilj zato ni, da bi človek še bolj disociiral. Moj cilj je, da se nauči svojo disociacijo obvladovati. Temu pravim mojstrstvo v disociaciji. Želim, da človek razvije sposobnost sodelovanja z različnimi deli sebe, da začne razumeti njihove odzive in da postopoma pridobi več nadzora nad tem, kaj se dogaja. Šele ko vzpostavimo dovolj stabilnosti in varnosti, se lahko začnemo ukvarjati s travmo, zaradi katere se je tako kompleksna disociacija sploh razvila.”
Njegov cilj v terapiji tako ni, da bi človek še pogosteje ali bolj nenadzorovano disociiral. Njegov cilj je tisto, kar imenuje ’mastery of dissociation’, t.j. razumevanje in obvladovanje disociacije.
Osebi, ki je pri njem v terapiji, skratka ne želi odvzeti mehanizem, ki ga je razvil za preživetje, želi pa človeka naučiti mehanizem razumeti in ga uporabljati drugače. Na primer, da bi prepoznal, kdaj se disociacija pojavi, kaj jo sproži, da bi ostal prisoten, ko je to varno in mogoče, ter da disociacija ne bi več samodejno odločala o njegovem življenju.
Lloyd to primerja z učenjem določene spretnosti. Ni dovolj, da človeku razložimo, kako nekaj deluje. Potrebne so izkušnje, vaja in postopno razvijanje sposobnosti.
Cilj torej ni več disociacije. Cilj je več izbire in nadzora nad disociativnimi procesi. Kar je bistvena razlika.
Vse to je bistvo Lloydovega pristopa.
Različni deli sebe niso sovražniki
Pri disociativni motnji identitete lahko človek doživlja različna identitetna stanja oziroma dele osebnosti, za katere se v strokovni in terapevtski rabi pogosto uporablja tudi izraz alterji. Ti deli imajo lahko različne spomine, občutke, načine odzivanja in razumevanja sveta.
“Nekateri so lahko povezani z bolečimi izkušnjami. Drugi prevzemajo zaščitniške vloge. Spet tretji so lahko povezani z vsakdanjim delovanjem.”
Lloyd v intervjuju poudarja, da pri terapevtskem delu teh delov ne poskuša preprosto utišati ali odstraniti. Zanima ga, kakšno vlogo imajo, pred čim skušajo človeka zaščititi, zakaj se pojavijo prav v določenih okoliščinah, kaj potrebujejo, da bi se lahko počutili bolj varne, in predvsem: kako lahko začnejo sodelovati.
To je precej drugačen pristop od predstave, da je treba vse, kar se zdi nenavadno ali moteče, čim prej odpraviti, ali celo, da se je treba na vsak način ‘znebiti’ vseh alterjev.
Tudi okrevanje je lahko videti od človeka do človeka zelo različno, trdi Lloyd.
Pri nekaterih ljudeh je cilj oziroma rezultat večja integracija, ki lahko vključuje tudi združitev identitetnih stanj, pri drugih pa je pomemben dosežek že to, da različni deli osebnosti razvijejo dovolj dobro sodelovanje, da človek lahko živi stabilno in izpolnjujoče življenje, da ne izgublja več nenadzorovano časa, da lažje ohranja odnose, da se bolje razume in da ima več možnosti odločanja o lastnem življenju.
Najprej varnost. Šele potem travma.
Lloyd v nadaljevanju pojasni tudi, zakaj se pri zdravljenju kompleksne disociacije ne začne takoj s podrobnim raziskovanjem travmatičnih izkušenj.
Marsikdo si psihoterapijo predstavlja tako, da človek pride k terapevtu, pripoveduje o svoji preteklosti, predela boleče spomine in postopoma okreva. Toda pri izraziti disociaciji je lahko takšen pristop, če se ga lotimo prezgodaj, preobremenjujoč.
Zato Lloyd poudarja pomen stabilizacije.
V tej prvi fazi terapije se človek uči razumeti svoje odzive, prepoznavati sprožilce, razvijati načine samopomiritve in vzpostavljati večjo notranjo varnost.
Pri disociativni motnji identitete je lahko pomemben del tega procesa tudi razvijanje komunikacije in sodelovanja med različnimi deli osebnosti. Šele ko človek razvije dovolj stabilnosti in sposobnosti uravnavanja svojih odzivov, je mogoče varneje pristopiti k predelovanju travmatičnih izkušenj.
To ne pomeni, da je treba pred vsakršnim pogovorom o travmi doseči popolno stabilnost. Terapevtsko delo je individualno in posamezne faze se lahko prepletajo.
Toda osnovno načelo ostaja: Človeku ne smemo prehitro odvzeti zaščite, če še nima drugih načinov, kako se soočiti s tistim, pred čimer ga je ščitila.
Kako huda mora biti travma?
Proti koncu intervjuja Lloyd odpre še eno pomembno temo, ki bega mnoge, in to je vprašanje: kako huda mora biti travma, da povzroči disociativno identitetno motnjo.
“Pravzaprav sploh ni nujno, da je tako grozljiva. To je najpreprostejši odgovor. Sam o tem ne razmišljam v smislu resnosti travme. Mislim, da je pomembnejša navezanost na osebo, ki povzroča travmo,” pove Lloyd.
“Predstavljajva si otroka, ki odrašča v prijetni družini, obiskuje balet ali nogometne treninge, tam pa je pet let zapored vsak sredin večer žrtev zlorabe. Seveda lahko razvije disociativno motnjo identitete. To so strašne izkušnje.
K nam prihajajo tudi odrasli, ki so bili kot otroci žrtve trgovine z ljudmi in so jih zlorabljali vse življenje. Tudi ti ljudje imajo disociativno motnjo identitete.
Toda srečujemo tudi ljudi, ki so odraščali v razmeroma običajnih družinah, kjer ni bilo zlorab, mučenja ali nasilja, so pa imeli zelo kritične, obsojajoče ali čustveno oddaljene starše. Starše, ki niso zadovoljevali otrokovih čustvenih potreb, in to že od njegovega najzgodnejšega obdobja.
Predstavljajte si dojenčka, ki ga šest ali sedem ur pustijo samega v posteljici, medtem ko gre njegova mama, ki mu želi vse dobro, v službo. V teh sedmih ali osmih urah se dojenček začne umikati v svoj notranji svet, saj v zunanjem okolju nima nobene spodbude. Ob tem pa ima mamo, ki bi do zadnjega diha prisegala, da svojega otroka ljubi bolj kot karkoli drugega. Toda morala je hoditi v službo, da je lahko zaslužila za preživetje. In otrok, ki je bil v tem času brez skrbnika, brez pozornosti in brez odzivanja na svoje potrebe, lahko razvije disociativno motnjo identitete.
Zato ni narava dogodka tista, ki določa razvoj kompleksne disociacije, temveč vpliv, ki ga je ta dogodek imel na človeka.“
Pomembna je rana, ne samo to, kaj jo je povzročilo
Lloyda kot terapevta zato manj zanima dogodek, bolj pa vpliv, ki ga je ta imel na človeka v terapiji.
“Ko človek pride po zdravstveno pomoč z rano, je pomembno, kakšna je rana in kako jo oskrbeti. Seveda je pomembno tudi, kaj jo je povzročilo. Toda človeku ne bomo odrekli pomoči zato, ker se nam vzrok njegove poškodbe ne zdi dovolj dramatičen. Podobno bi morali razmišljati o psihološki travmi. Beseda travma pomeni rano. In če želimo razumeti človekovo trpljenje, ni dovolj, da ocenjujemo samo dogodke iz njegove preteklosti. Zanimati nas mora tudi, kaj se je ob teh dogodkih dogajalo v njem in kakšne posledice so pustili.«
Zato se zdi pomembno, da si ljudje, ki dvomijo o lastnih izkušnjah, dovolijo postaviti drugačno vprašanje. Ne več ‘Ali je bilo moje otroštvo dovolj hudo?’, ampak ‘Kaj se je dogajalo v meni, ko sem ga poskušal preživeti?’ in morda še ‘Kaj od tega še vedno nosim s seboj?’.
V trpljenju nam skratka ni potrebno tekmovati, da bi svoje težave vzeli resno. Prav tako nam ni treba imeti določene diagnoze, da bi bile naše izkušnje vredne razumevanja in ustrezne pomoči.
Disociacija ne skriva samo travme, temveč tudi radost
Po vsem tem bi lahko pričakovali, da se bo intervju končal z razmišljanjem o težavah, omejitvah in zahtevnosti okrevanja, toda Lloyd ob koncu odpre še eno, precej nepričakovano temo, in to je: da disociacija ne skriva zgolj travme in z njo bolečino, temveč je vsa ta leta ščitila tudi najlepše in najbolj pristno v človeku.
“Mislim, da me nihče še nikoli ni vprašal o tem, ali je lahko v kompleksni disociaciji tudi kaj dobrega. Ali je lahko v tem tudi kaj prijetnega. In mislim, da to obstaja. Če bi me kdo vprašal, ali je življenje z disociativno motnjo identitete lahko tudi nekaj dobrega, bi odgovoril pritrdilno. Ne zato, ker bi bila motnja sama po sebi prijetna. Ni. Mislim, da je grozljiva. Za ljudi je lahko prava nočna mora. Toda človek lahko pride do točke, ko se nauči povezati z določenimi vidiki svojega doživljanja in zaradi kompleksne disociacije dostopa do nečesa, do česar drugi ljudje ne morejo. In mislim, da je ta kvaliteta: radost,” pove Lloyd.
“Mislim, da mnogi ljudje s kompleksno disociacijo v zgodnjem življenju niso imeli možnosti doživljati radosti, ker jim je travma v otroštvu to možnost odvzela. Toda pri DID je, kot da bi se ta radost nekje ohranila,” še pove in nato zaključi …
“Terapija lahko pomaga, da ta del ponovno pride na plano. Ne zato, da bi ga odstranili, ampak da bi mu omogočili, da se odpre in zacveti. In takrat je lahko radost tega otroka za vedno prisotna v človeku. Kadar koli želi začutiti pristno radost, se lahko poveže s tem delom sebe. Ta del mu omogoči, da ponovno začuti to veselje. In tako lahko pri štiridesetih, petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih ali osemdesetih letih ponovno postane tisti radostni 6-letnik.“