Psihiater in strokovnjak za disociativno motnjo identitete dr. Colin Ross pojasnjuje, da je disociacija lahko način preživetja v okoliščinah dolgotrajne travme.
V podkastu Recoverable voditeljica Terry Maguire skupaj z dr. Colinom Rossom podrobneje raziskuje disociativno motnjo identitete – stanje, ki je v javnosti pogosto napačno razumljeno, popularna kultura pa ga pogosto prikazuje pretirano in senzacionalistično.
Dr. Ross že na začetku poudari nekaj ključnega: disociativna motnja identitete po njegovih besedah ni tako redka, kot si pogosto predstavljamo. Po pogostosti jo okvirno primerja s shizofrenijo in bipolarno motnjo. Razume jo predvsem kot odziv na travmo, pri katerem ima pomembno vlogo posameznikova sposobnost disociacije, saj vsi ljudje niso enako nagnjeni k takšnemu načinu psihičnega odzivanja.
Obenem poudarja tudi možnost okrevanja. Z vztrajnim in dolgotrajnim terapevtskim delom lahko ljudje z disociativno motnjo identitete po njegovih izkušnjah dosežejo zelo veliko izboljšanje.
MIT ali RESNICA
1. TRDITEV:
- Disociativna motnja identitete je novo medicinsko poimenovanje za nekdanjo ’motnjo multiple osebnosti’.
Colin Ross: DEJSTVO.
Motnja je bila v preteklosti znana kot multiple personality disorder oziroma motnja multiple osebnosti, uporabljala pa so se tudi druga poimenovanja. Ob pripravi četrte izdaje diagnostičnega priročnika DSM leta 1994, pri kateri je sodeloval tudi dr. Colin Ross, je potekala razprava o tem, ali bi bilo izraz smiselno spremeniti.
Eden glavnih razlogov za spremembo je bil, da izraz ‘multiple osebnosti’ ustvarja napačno predstavo, kot da v enem človeku dejansko obstaja več povsem ločenih oseb. Ross poudarja, da ne gre za dobesedno ločene ljudi ali osebnosti. Izraz disociativna motnja identitete (DID) naj bi zato natančneje opisoval naravo motnje.
2. TRDITEV:
- Disociativna motnja identitete je obrambni mehanizem, ki ga razvijejo otroški možgani.
Colin Ross: DELNO DRŽI.
Po Rossovih besedah se DID običajno začne razvijati v otroštvu kot način spoprijemanja s hudo in kompleksno travmo. V tem smislu jo lahko razumemo kot obrambni oziroma preživetveni mehanizem.
Vendar motnja ni omejena samo na otroštvo. Če se razvije v otroških letih, lahko vztraja tudi v adolescenci in odraslosti. Človek je lahko star trideset let ali več in še vedno živi z vzorci disociacije, ki so se oblikovali mnogo prej.
3. TRDITEV:
- Ljudje z disociativno motnjo identitete so zelo nevarni in nagnjeni k nasilju.
Colin Ross: MIT.
Ross to predstavo odločno zavrača. Poudarja, da isti stereotip spremlja tudi druge duševne motnje.
Po njegovih besedah raziskave kažejo, da so ljudje z duševnimi motnjami pogosteje žrtve nasilja, kot pa da bi sami napadali druge.
Pri povezavi med duševnimi motnjami in povečanim tveganjem za nasilje pa vendarle opozori na pomembno vlogo zlorabe psihoaktivnih snovi. Slednje namreč lahko poveča nagnjenje k nasilju, ne glede na motnjo, ki jo človek še lahko ima ali ne ima.
4. TRDITEV:
- Disociativna motnja identitete in shizofrenija sta ista motnja.
Colin Ross: MIT.
Gre za različni motnji, čeprav se nekateri simptomi lahko prekrivajo. Eden takšnih simptomov je lahko slišanje glasov.
Ross opozarja, da lahko prav zaradi tega pride do napačnega sklepanja: človek pove, da sliši glasove, ti pa so hitro razumljeni kot znak shizofrenije in temu sledi zdravljenje z zdravili. Toda DID in shizofrenija sta ločeni diagnozi z drugačnim naborom pristopa k zdravljenju, zato je pomembno razlikovati med njima.
5. TRDITEV:
- Disociativna motnja identitete se lahko zaradi hudega šoka ali travme nenadoma razvije šele v odraslosti.
Colin Ross: DELNO DRŽI, VENDAR JE TO REDKO.
Ross pojasnjuje, da se velika večina primerov DID začne v otroštvu, predvsem ob dolgotrajni, hudi in ponavljajoči se travmi.
Če odrasla oseba DID že ima, se lahko ob novi hudi travmatični izkušnji oblikuje nov del oziroma alter. Možnost, da človek pred tem sploh nima DID in se prvi takšen del pojavi šele po veliki travmi v odraslosti, pa Ross opisuje kot redko, vendar ne povsem nemogočo.
6. TRDITEV:
- Disociativna motnja identitete je izjemno redka in prizadene skoraj nikogar.
Colin Ross: MIT.
Ross temu močno nasprotuje. Po njegovih besedah obstajajo raziskave iz različnih držav in jezikovnih okolij, ki kažejo, da DID ni tako redka motnja, kot se pogosto domneva.
Njeno pogostost okvirno primerja s shizofrenijo in bipolarno motnjo ter v pogovoru navaja približno en odstotek splošne populacije.
7. TRDITEV:
- Obstaja zdravilo na recept, ki lahko pozdravi disociativno motnjo identitete.
Colin Ross: MIT.
Ross pravi, da bi si želel, da bi takšno zdravilo obstajalo, vendar ga ni. Po njegovih besedah ni farmacevtskega zdravila, ki bi neposredno zdravilo samo disociacijo oziroma odpravilo DID.
8. TRDITEV:
- Originalna oziroma glavna identiteta je vedno izvorna osebnost, od katere so se pozneje odcepile vse druge.
Colin Ross: NE VEDNO.
V nekaterih primerih je lahko tako, vendar Ross poudarja, da potek ni pri vseh ljudeh enak.
Pri nekaterih prvotna oziroma ‘rojstna’ osebnost ostane v ospredju skozi vse življenje. Pri drugih pa se lahko zgodi, da se že zelo zgodaj, na primer pri štirih, petih ali šestih letih, umakne iz ospredja in njeno vlogo prevzamejo drugi deli.
Zato ni mogoče preprosto reči, da je trenutna glavna oziroma gostiteljska identiteta vedno tudi človekova prvotna identiteta.
9. TRDITEV:
- Prehod med alterji je vedno dramatičen in očiten.
Colin Ross: MIT.
Ross poudarja, da so prehodi med različnimi deli osebnosti večinoma precej subtilni.
Prav zato DID pogosto ostane neprepoznana. Če bi bili prehodi vedno izraziti, dramatični in takoj opazni, bi bila motnja po njegovem mnenju veliko pogosteje diagnosticirana.
10. TRDITEV:
- Oseba z DID se vedno popolnoma zaveda tega, kar počnejo njeni drugi deli oziroma alterji.
Colin Ross: MIT.
Amnezija je po Rossovi razlagi pomemben del opredelitve DID. Ko drug del prevzame ospredje, se lahko zgodi, da se oseba pozneje ne spominja vsega, kar se je v tem času dogajalo.
Če ima človek jasno ločene dele, ki prevzemajo nadzor, vendar med njimi ni amnezije, Ross pojasnjuje, da bi to sodilo v kategorijo other specified dissociative disorder (OSDD), ki jo v pogovoru zelo poenostavljeno opiše kot nekaj podobnega ‘trem četrtinam DID’.
11. TRDITEV:
- Edini način ozdravitve je, da se vsi alterji združijo v eno samo osebnost.
Colin Ross: MIT.
Ross poudarja, da popolna združitev vseh delov v eno samo identiteto ni nujno edini cilj zdravljenja.
Možen je tudi drugačen izid: posamezni deli še vedno obstajajo, vendar med seboj sodelujejo, se poznajo in si izmenjujejo informacije. Med njimi ni več amnezije in nenadzorovanega, kaotičnega prehajanja.
Če človek na ta način živi stabilno in posamezni deli delujejo kot usklajena celota, Ross tudi to razume kot obliko okrevanja.
Vprašanja & Odgovori
Kaj sploh je disociativna motnja identitete?
Dr. Colin Ross disociativno motnjo identitete (DID) opiše kot motnjo, pri kateri je človekova identiteta razdeljena na več med seboj razmeroma ločenih delov oziroma identitetnih stanj. Zanje se uporabljajo različna poimenovanja – deli, alterji, alter osebnosti ali identitetna stanja.
Ti deli se lahko med seboj precej razlikujejo. Lahko imajo svoja imena, doživljajo sebe kot različno stare, imajo različne vloge in načine vedenja ter dostopajo do različnih spominov. Pomembno pa je razumeti, da po Rossu to niso dobesedno različni ljudje, ki bi živeli v enem telesu. Gre za različne dele istega človeka, čeprav jih lahko oseba subjektivno doživlja kot zelo ločene in samostojne.
Ross pri DID izpostavi tri ključne značilnosti.
Prva je obstoj različnih identitetnih stanj oziroma delov osebnosti. Posamezni deli lahko različno razmišljajo, čutijo, se vedejo in hranijo različne spomine.
Druga značilnost je preklapljanje oziroma switching. To pomeni, da lahko določen del v nekem trenutku stopi v ospredje in prevzame nadzor nad človekovim vedenjem in doživljanjem. Pozneje lahko v ospredje ponovno pride drug del.
Tretja in za diagnozo DID zelo pomembna značilnost je amnezija. Ko je v ospredju drug del, oseba, ki je običajno prisotna v vsakdanjem življenju, morda nima dostopa do tega, kar se je v tem času dogajalo. Tako lahko nastanejo vrzeli v spominu oziroma obdobja, ki se jih človek ne spominja.
DID zato po Rossovi razlagi ni najbolje razumeti kot obstoj ‘več osebnosti’, saj je osebnost še vedno in zgolj ena, temveč kot disociativno razdeljenost znotraj ene osebnosti na različna identitetna stanja, med katerimi lahko prihaja do preklapljanja in spominskih pregrad.
Prav zaradi napačne predstave o ‘več ljudeh v enem telesu’ se je (že leta 1994) nekdanje poimenovanje multiple personality disorder oziroma ‘motnja multiple osebnosti’ spremenilo v disociativno motnjo identitete. Novo ime naj bi bolje izražalo, da je bistvo motnje v disociaciji in razdeljenosti doživljanja identitete, ne pa v obstoju več dejansko ločenih osebnosti.
Kako Colin Ross razume disociacijo in nastanek različnih delov?
Ross poudarja, da otrok disociativne motnje identitete seveda ne razvije zavestno. Štiriletni otrok se ne odloči, da bo ustvaril različne dele svoje osebnosti. Gre za nezaveden način, s katerim se um poskuša spoprijeti z nečim, kar je zanj preveč boleče, ogrožajoče ali neobvladljivo.
Da bi pojasnil, kaj pomeni disociacija, Ross najprej pokaže, da sama sposobnost disociiranja ni nujno nekaj bolezenskega. Pravzaprav jo razume kot sposobnost človekovega uma, da določene občutke, telesne zaznave ali dogajanje začasno odmakne iz zavesti in svojo pozornost zelo močno usmeri drugam.
Kot primer navede posnetek, ki ga je videl med študijem medicine. Ženska je prestajala operacijo trebuha brez običajne anestezije, zgolj s pomočjo hipnoze. Bila je budna, njeni življenjski znaki so bili stabilni in bolečine ni občutila. Ross s tem ponazori, kako močno lahko človekov um v določenih okoliščinah spremeni dostop do telesnih občutkov in bolečine.
Uporabi tudi primer lovca, ki mora v ekstremnem mrazu več ur nepremično čakati na plen. Čuti mraz, bolečine v mišicah, utrujenost in druge telesne potrebe, vendar se jim ne sme prepustiti. Če želi preživeti in poskrbeti za svojo družino, mora vse te občutke do neke mere potisniti iz ospredja ter ohraniti popolno osredotočenost na svojo nalogo.
Podobno sposobnost Ross omenja tudi v povezavi z vojnimi razmerami. Človek v trenutku neposredne nevarnosti ne more ves čas ostajati preplavljen s strahom, telesnimi občutki in čustvi. Da lahko deluje, mora nekatere od teh odzivov začasno odmakniti.
V tem smislu je disociacija po Rossu najprej sposobnost preživetja.
Težava nastane, ko mora otrok to sposobnost uporabljati vedno znova in v veliko bolj zapletenih okoliščinah.
Če otrok doživlja hudo, ponavljajočo se in neizogibno travmo – Ross omenja telesno, spolno in čustveno zlorabo, zanemarjanje ter nasilje v družini – iz situacije pogosto ne more fizično pobegniti. Odvisen je od ljudi in okolja, v katerem živi.
Če torej ne more pobegniti navzven, se lahko na neki način umakne navznoter.
Ross to povzame z zelo preprosto idejo: če ne moreš pobegniti iz situacije, kam sploh še lahko greš? Ostane ti lasten um.
Disociacija tako otroku omogoči, da nekatere izkušnje, občutke, telesne zaznave in spomine loči od svojega običajnega doživljanja. Če se takšno spoprijemanje s travmo ponavlja znova in znova, lahko postane vse bolj organizirano in kompleksno.
Tako se lahko oblikujejo različni deli, ki prevzamejo različne naloge ali nosijo različne vidike izkušenj. En del lahko na primer vsebuje spomin na dogodek, drug čustva, povezana z njim, tretji pa telesne občutke. Ti elementi travmatične izkušnje zato niso nujno povezani v enoten spomin, kakor bi pričakovali pri običajnem spominjanju.
Pozneje se lahko posamezni koščki izkušnje ponovno pojavijo v različnih kombinacijah. Včasih se v zavest vsili samo občutek ali telesna zaznava, ne da bi človek vedel, od kod prihaja. Drugič lahko določen del stopi povsem v ospredje in takrat tisto, kar ta del nosi – njegovi spomini, občutki ali način doživljanja – postane človekova trenutna izkušnja.
Ross zato DID ne predstavlja kot nekaj ‘čudaškega’ ali kot dokaz, da je z možgani nekaj narobe. Njegov pogled je skoraj obraten: sposobnost disociacije je lahko zelo učinkovita prilagoditev na razmere, ki jih otrok drugače ne bi mogel obvladati.
Kar je bilo v otroštvu način preživetja, pa lahko ostane prisotno tudi pozneje, ko prvotne nevarnosti ni več. Strategija, ki je nekoč otroku pomagala preživeti nevzdržne okoliščine, lahko tako v odraslosti postane vir težav – predvsem zaradi ločenosti med deli, izgubljenega časa, amnezije in nenadzorovanega prehajanja med različnimi stanji.
DID je navzven pogosto veliko manj opazen, kot si predstavljamo. Ko disociacijo razumemo kot način prilagajanja na dolgotrajno in neizogibno travmo, postane tudi DID lažje razumeti kot posledico izjemne sposobnosti prilagajanja in ne kot nekaj nenavadnega ali ‘čudaškega’.
Prav tu Ross opozori na veliko razliko med resničnostjo in načinom, kako je disociativna motnja identitete pogosto predstavljena v popularni kulturi.
Kot izrazit primer omeni film Split (Razcepljen) Takšne upodobitve po njegovem ustvarjajo vtis, da so ljudje z DID nepredvidljivi, zastrašujoči, nevarni ali celo skoraj nadčloveški. V filmu se na primer eden od alterjev telesno spremeni v izjemno močno ‘zver’. Ross se temu hudomušno zoperstavi z ugotovitvijo, da v svoji klinični praksi še nikoli ni srečal človeka, ki bi kot kakšen Hulk ob pojavu določenega dela nenadoma pridobil ogromno mišične mase.
Problem takšnih prikazov ni samo v njihovi nerealističnosti. Ustvarjajo namreč predstavo, da mora biti DID nekaj zelo dramatičnega in očitnega. Ross pravi, da je resničnost večinoma precej drugačna. Večina ljudi z DID je na prvi pogled videti povsem običajno. Človek lahko hodi v službo, se pogovarja z drugimi in opravlja vsakodnevne obveznosti, ne da bi okolica vedela, kaj se dogaja v njegovem notranjem svetu.
Včasih lahko drugi opazijo spremembo razpoloženja, izraza na obrazu, načina govora ali vedenja, vendar tega ne bodo nujno prepoznali kot prehod med različnimi deli.
Pri ljudeh, ki osebo zelo dobro poznajo – na primer pri družinskih članih – so lahko prehodi bolj očitni. Oseba lahko nenadoma začne govoriti ali se obnašati, kot da je precej mlajša, uporablja drugo ime ali se vede na način, ki je zanjo sicer nenavaden. Toda Ross poudarja, da so v vsakdanjem življenju takšni prehodi pogosto zelo subtilni. Prav zato lahko DID dolgo ostane neprepoznana.
Zakaj se DID razvije predvsem v otroštvu?
Ko Ross govori o vzrokih disociativne motnje identitete, je previden pri absolutnih trditvah. Poudarja, da v duševnem zdravju skoraj nič ne velja v sto odstotkih primerov. Kljub temu pravi, da je DID v veliki večini primerov povezan s hudo, dolgotrajno in neizogibno travmo v otroštvu.
Posebej pomembna je zgodnja starost. Po Rossovi razlagi se DID najpogosteje začne oblikovati pred približno desetim letom starosti. Mlajši ko je otrok, hujša in dolgotrajnejša ko je travma ter manj možnosti ko ima, da bi se ji izognil, več je okoliščin, v katerih se lahko razvije takšen način disociativnega spoprijemanja.
Z višanjem starosti in zmanjševanjem intenzivnosti travme se po njegovih besedah verjetnost za razvoj DID zmanjšuje. Če se izrazitejša disociativna organizacija razvije pozneje, Ross pravi, da je navadno manj kompleksna: lahko je manj različnih delov in manj notranjih konfliktov med njimi.
Zakaj nekdo razvije DID, drugi pa kompleksni PTSD?
Pomembno vprašanje je, zakaj dva človeka, ki sta doživela travmo, nimata nujno enakih posledic. Eden lahko razvije DID, drugi kompleksni PTSD, tretji drugačne težave, nekdo drug pa morda nobene od teh diagnoz.
Ross DID in kompleksni PTSD vidi kot sorodna načina prilagajanja na hudo, kompleksno travmo. Po njegovem je tudi pri kompleksnem PTSD veliko disociacije, čeprav ta motnja ni klasificirana kot disociativna motnja.
Pri kompleksnem PTSD so lahko prisotni simptomi, značilni za PTSD – podoživljanje travmatičnih dogodkov, nočne more, odzivanje na sprožilce ter obdobja čustvene otopelosti ali ‘izklopa’. Poleg tega Ross omenja še depresijo, tesnobo, težave z uporabo psihoaktivnih snovi, odnosi in občutkom lastne identitete.
Med DID in kompleksnim PTSD torej vidi precejšnje prekrivanje. Po njegovih besedah ima skoraj vsak človek z DID tudi veliko značilnosti kompleksnega PTSD, medtem ko obratno ne velja: človek s kompleksnim PTSD nima nujno DID.
Je pomembna tudi sposobnost disociacije?
Ross nato izpostavi še en dejavnik: ljudje se razlikujemo v tem, kako zlahka disociiramo, kar ni dosti drugače kot z drugimi človeškimi sposobnostmi. Nekdo je že po naravi bolj nadarjen za matematiko, drugi za glasbo ali šport, podobno naj bi bili nekateri ljudje bolj sposobni močne disociacije kot drugi.
Ross to sposobnost primerja tudi s hipnotizabilnostjo. Nekateri se lahko zelo globoko potopijo v določeno notranje stanje, odmislijo okolico, telesne občutke ali celo določene spominske vsebine, medtem ko je pri drugih ta sposobnost precej manj izrazita.
Po njegovi razlagi torej za nastanek DID ni pomembna samo travma. Pomembna je tudi posameznikova prirojena oziroma temperamentna sposobnost disociiranja. Travma in sposobnost disociacije se lahko združita v način preživetja, pri katerem otrok nevzdržne izkušnje psihično razdeli in loči.
To pomeni tudi, da DID ni zavestna odločitev. Otrok ne načrtuje, kako bo razdelil svoje izkušnje, niti se ne odloči ustvariti različnih delov. Ross poudarja, da se ta proces odvija nezavedno in samodejno.
Kaj se pri disociaciji dogaja v možganih?
Ko ga voditelj vpraša, kaj se med disociacijo fizično dogaja v možganih, Ross prizna, da veliko tega še ni pojasnjenega. Obstajajo teorije, raziskave in študije možganov, vendar po njegovih besedah še nimamo popolnega odgovora.
Disociacijo v zelo poenostavljenem smislu opiše kot prekinitev oziroma motnjo povezovanja med različnimi sistemi v možganih.
Pri tem opozori, da si tega ne smemo predstavljati preveč preprosto, kot da bi šlo za eno samo področje možganov, ki se ‘odklopi’ od drugega. Duševni procesi večinoma vključujejo širša omrežja različnih možganskih področij. Pomembna je komunikacija med njimi. Če je ta komunikacija prekinjena oziroma spremenjena, lahko pride do disociativnega ločevanja izkušenj.
Pri otroku se to dogaja samodejno. Ne razmišlja: “Zdaj se bom disociiral.” Njegov živčni sistem oziroma um preprosto uporabi način spoprijemanja, ki mu je na voljo.
Kaj se zgodi z deli pozneje v življenju?
Ross pojasni tudi, da različni deli niso nujno ves čas enako aktivni.
Lahko obstajajo obdobja, ko je celoten notranji sistem precej miren. Posamezni deli so nekako v ozadju, preklapljanja je malo in človek lahko dolgo časa navzven deluje relativno stabilno.
Nato pa se lahko zgodi nekaj, kar ponovno aktivira stare načine preživetja. Ross kot primer omeni vstop v nasilen partnerski odnos ali kopičenje drugih hudih življenjskih dogodkov. Takrat lahko prej manj aktivni deli začnejo prihajati v ospredje. Pojavijo se pogostejša preklapljanja, z njimi pa lahko tudi obdobja amnezije.
To je pomemben del Rossove razlage: deli se niso nujno pojavili šele takrat, ko jih človek začne opažati. Lahko so bili prisotni že veliko prej, vendar so jih določene okoliščine ponovno aktivirale in naredile bolj opazne.
Ali se preklapljanje med deli zgodi samodejno?
Ross pojasnjuje, da ni enega samega načina, kako pride do prehoda oziroma ‘switcha’ med različnimi deli.
Pred diagnozo in zdravljenjem se preklapljanje pogosto dogaja precej samodejno. Človek morda sploh ne razume, kaj ga je sprožilo. Določen dogodek, odnos ali okoliščina lahko aktivira del, ki je bil prej dolgo v ozadju.
Ross kot primer omeni človeka, pri katerem je bil notranji sistem dalj časa razmeroma miren in je bilo preklapljanja malo. Nato se znajde v nasilnem partnerskem odnosu ali doživi več težkih dogodkov in deli, ki so bili prej manj aktivni, začnejo ponovno prihajati v ospredje. Ob tem se lahko pojavijo tudi spominske vrzeli oziroma amnezija.
Preklop je torej lahko sprožen, lahko pa se zgodi tudi navidez spontano, ne da bi človek vedel, zakaj je prav v tistem trenutku prišlo do njega.
Po drugi strani Ross pravi, da lahko nekateri ljudje sčasoma razvijejo tudi določeno stopnjo zavestnega sodelovanja med deli. Človek lahko na primer začuti, da neke situacije ne zmore več, in notranje ‘pokliče’ drug del, naj prevzame, kar zelo drugače od kaotičnega in nepredvidljivega preklapljanja, pri katerem človek izgublja čas in se pozneje ne spominja, kaj se je zgodilo.
Kaj je cilj terapije?
Ross pri terapiji poudari prav vzpostavljanje sodelovanja med različnimi deli.
Terapevt skuša posamezne dele spoznati in jim hkrati pomagati, da tudi oni bolje poznajo drug drugega. Cilj je, da notranji sistem postane bolj povezan in organiziran. Sčasoma naj bi bilo preklapljanje manj kaotično, bolj dogovorjeno in predvsem povezano z manj amnezije.
Pri človeku, ki je že nekaj časa v terapiji, je lahko komunikacija med deli tako razvita, da terapevt preprosto vpraša, ali bi lahko govoril z določenim delom, in ta nato pride v ospredje.
Toda za komunikacijo ni vedno potreben popoln preklop. Ross opiše tudi tehniko, ki jo imenuje ‘talking through’ – pogovor skozi del, ki je trenutno v ospredju.
Terapevt lahko na primer nagovori del, za katerega ve ali domneva, da posluša v ozadju: ‘Suzie, ali si tam? Ali poslušaš?’ Oseba, ki je trenutno v ospredju, lahko zazna odgovor drugega dela in ga posreduje terapevtu. Tako lahko terapevt komunicira z delom, ki ostaja v ozadju, ne da bi moral ta popolnoma prevzeti nadzor.
Ross s tem pokaže, da notranji deli niso nujno popolnoma izolirani drug od drugega. Stopnja komunikacije, zavedanja in sodelovanja med njimi se lahko spreminja – in prav izboljševanje te komunikacije je pomemben del terapije.
Kako človek občuti preklop?
Ross poudarja, da je lahko subjektivna izkušnja preklapljanja zelo različna.
Pri nekaterih ljudeh prehoda skoraj ni mogoče zaznati. Človek je v nekem trenutku prisoten, nato pa je zanj naslednji trenutek že spet ‘nazaj’. Vmesnega časa se ne spominja.
Pri drugih je prehod bolj postopen. Ross ga opisuje kot megleno, sanjsko občutje umikanja v ozadje. Človek lahko čuti, kot da počasi izgublja stik z ospredjem, nato pa se pozneje na podoben, nekoliko zamegljen način ponovno vrne.
Spet pri drugih se preklapljanje lahko kaže predvsem telesno. Ross kot primer navede močan glavobol. Ko glavobol mine, človek ugotovi, da je ponovno prisoten – vendar se lahko vpraša: “Kaj se je dogajalo zadnji dve uri?”
Ross zato poudarja, da ni enega univerzalnega vzorca preklapljanja. Izkušnja se lahko od človeka do človeka zelo razlikuje.
Zakaj je izgubljanje časa lahko resen problem?
Amnezija pri DID ni samo zanimiv ali nenavaden simptom. V vsakdanjem življenju lahko povzroči zelo konkretne težave, pove Ross.
Če človek izgubi dve uri časa, je zelo pomembno, kaj je v teh dveh urah počel. Lahko je vozil avtomobil, bil v službi, skrbel za otroke, potoval ali se znašel v situaciji, v kateri je pomembno vedeti, kje je, kaj počne in s kom je.
Ross zato poudari, da je to eden od razlogov, zakaj DID potrebuje zdravljenje. Motnja je že sama po sebi vpeta v širšo sliko kompleksne travme in PTSD, poleg tega pa lahko izgubljanje časa človeka dezorientira in ga v določenih okoliščinah tudi izpostavi tveganju.
Navede tudi precej vsakdanji primer. Nekdo lahko odkrije, da je kupil celo vrsto oblačil, ne da bi se nakupa spominjal. Oblačila mu niso všeč, ker jih je izbral mladostniški del, morda pa mu niti niso več prav, ker ta del sebe še vedno doživlja v telesu iz nekega prejšnjega življenjskega obdobja.
Ross to predstavi kot razmeroma blag primer posledic amnezije. Bistveno je nekaj drugega: ko med deli ni dovolj komunikacije in skupnega zavedanja, lahko posamezni deli delujejo, ne da bi del, ki običajno vodi vsakdanje življenje, pozneje vedel, kaj se je zgodilo.