Vsi včasih disociiramo. Disociacija je obče človeška sposobnost, da se oddaljimo, odmaknemo ali umaknemo – od sebe ali dela sebe ter od sveta in iz sveta, ko to nujno potrebujemo.

Predstavljajte si naslednjo situacijo.

Sedete v avto in se odpeljete domov po poti, ki jo poznate že leta. Med vožnjo razmišljate o pogovoru, ki ste ga imeli v službi, o otrocih, ki jih morate popoldne peljati na trening, ali o tem, kaj boste skuhali za večerjo. Ko parkirate pred hišo, se za trenutek ustavite in pomislite: Kako sem sploh prišel domov? Zadnjih nekaj kilometrov se skoraj ne spomnim.

Ali pa berete roman. Obrnete pet strani in nenadoma ugotovite, da ne veste, kaj ste pravkar prebrali. Oči so sledile vrsticam, možgani pa so bili že nekje drugje.

Morda sedite na predavanju ali sestanku. Nekdo vas nenadoma pokliče po imenu in potrebujete nekaj sekund, da se vrnete v prostor. V mislih ste bili tako daleč, da se vam niti ne sanja, o čem je tekla beseda.

Večina ljudi je že doživela kaj podobnega.

Če bi vas vprašali, kaj je skupnega vsem tem primerom, bi verjetno odgovorili, da gre za nepozornost, utrujenost, zamišljenost ali sanjarjenje. Nevroznanstvenica dr. Lauren Lebois pa bi rekla nekaj drugega: “To so vse vsakdanje oblike disociacije.”

Ta odgovor marsikoga preseneti, saj je beseda disociacija obdana s številnimi miti. Nekateri jo povezujejo s hudimi psihiatričnimi motnjami, drugi pa s filmskimi prizori, v katerih človek nenadoma ’postane druga oseba’. Zaradi takšnih predstav marsikdo pomisli, da je disociacija nekaj redkega, skrivnostnega ali celo nevarnega.

Toda resničnost je veliko bolj zanimiva.

Sodobno razumevanje disociacije

V pogovoru za podcast Being Well sta psihiatrinja dr. Melissa Kaufman in kognitivna nevroznanstvenica dr. Lauren Lebois poskušali narediti prav to – odstraniti tančico skrivnostnosti z disociacije in jo predstaviti kot nekaj, kar je v osnovi del normalnega delovanja človeških možganov. Razlika med običajno in travmatsko disociacijo namreč ni v tem, ali disociiramo, ampak koliko, kako pogosto in kaj vse se med tem odmakne od naše zavesti.

To je pomembna sprememba perspektive.

Namesto da bi se spraševali: »Ali disociiram?« je morda bolj smiselno vprašanje: »Na kakšen način moj um včasih začasno prekine stik z določenim delom moje izkušnje?«

Prav ta ideja je rdeča nit sodobnega razumevanja disociacije.

Ne gre za nenavadno psihično posebnost. Gre za sposobnost človeškega uma, da v določenih okoliščinah spremeni način, kako doživlja sebe, svoje telo, svoje spomine ali svet okoli sebe.

V večini primerov je to povsem neškodljivo, včasih pa ta isti mehanizem postane način preživetja. In prav tam se začne zgodba, ki sta jo v podkastu pripovedovali Melissa Kaufman in Lauren Lebois.

Kaj sploh je disociacija?

Če bi desetim ljudem zastavili vprašanje, kaj pomeni beseda disociacija, bi verjetno dobili deset različnih odgovorov.

Nekdo bi pomislil na izgubo spomina. Drugi na občutek, da ni povsem prisoten. Tretji na depersonalizacijo ali derealizacijo. Četrti na disociativno identitetno motnjo. Prav zato se je dr. Lauren Lebois na začetku pogovora nasmehnila in priznala, da je disociacijo presenetljivo težko opisati z eno samo definicijo.

“Mislim, da je disociacijo težko definirati, ker zajema toliko različnih izkušenj,” pravi. Kljub temu ponudi preprosto razlago, ki danes velja za eno najuporabnejših: “V svojem bistvu je disociacija prekinitev običajne izkušnje zavesti.“

To je kratek stavek, vendar skriva pomembno sporočilo.

Naše doživljanje sebe je običajno zelo usklajeno. Ko sedimo za mizo in pijemo kavo, hkrati vemo, da smo to mi. Čutimo toploto skodelice v dlaneh. Zavedamo se svojih misli, čustev, telesa in prostora okoli sebe. Vse te informacije se povezujejo v enotno izkušnjo, česar se večino časa niti ne zavedamo, saj je takšna ’integracija’ te izkušnje za nas samoumevna.

Kako izjemna je v resnici, opazimo šele, ko se prekine.

Lauren Lebois pojasni, da se disociacija lahko pokaže na številnih področjih. Prekine se lahko povezanost med pozornostjo in dogajanjem okoli nas, med telesom in občutkom lastnega telesa, med čustvi in njihovim doživljanjem, med spomini in zavestnim dostopom do njih ali celo med človekom in njegovim občutkom, da je to, kar doživlja, res njegovo.

Prav zato ni ene same disociacije. Obstaja veliko različnih oblik. Naj jih nanizamo nekaj.

1. Ko se prekine stik s pozornostjo

Najpogostejša oblika disociacije je tako vsakdanja, da je skoraj ne opazimo.

Lauren Lebois jo ponazori s primerom, ki ga pozna skoraj vsak voznik – vožnjo po znani poti, med katero se misli popolnoma odlepijo od ceste. Avto varno pripeljemo do cilja, toda poti se komaj spomnimo. Možgani so opravili vse potrebno. Pozornost pa je bila drugje.

To ni znak bolezni. To je sposobnost možganov, da del pozornosti začasno preusmerijo drugam.

Podobno se zgodi, ko beremo knjigo in ne slišimo, da nas nekdo kliče, ali ko glasbenik med koncertom popolnoma izgubi občutek za čas. Psihologi temu včasih rečejo tudi stanje popolne zatopljenosti (absorption), ki je ena od najbolj običajnih oblik disociacije.

2. Ko se prekine stik s telesom

Predstavljajmo si tekača, ki med maratonom ne opazi, da si je poškodoval stopalo. Šele po prihodu v cilj začuti bolečino.

Tudi reševalci pogosto pripovedujejo o ljudeh, ki po prometni nesreči mirno hodijo naokrog in se pogovarjajo, čeprav so poškodovani. Bolečino začutijo šele pozneje.

Pri travmatski, torej kronični in kompleksnejši, disociaciji pa je lahko ta odmaknjenost še veliko globlja. Nekateri ljudje opisujejo, da imajo občutek, kot da njihovo telo ni zares njihovo. Drugi pravijo, da telesa skoraj ne čutijo. Nekateri izgubijo občutek za lakoto, utrujenost ali bolečino. Kot da bi povezava med telesom in zavestjo za nekaj časa oslabela.

V vseh teh primerih ne gre za to, da bolečine ni bilo. Možgani so jo za nekaj časa potisnili v ozadje.

To je še en primer, kako se lahko običajna povezanost med telesom in zavestjo začasno spremeni.

3. Ko se prekine stik s čustvi

Verjetno se je vsakdo že srečal s človekom, ki je po hudi izgubi, na primer ob smrti bližnjega, dejal: “Sploh še ne morem jokati.” ali pa: “Vem, da bi moral biti pretresen, ampak ne čutim ničesar.”

Takšna otopelost pogosto prestraši ljudi. Mislijo, da so postali hladni ali brezčutni, v resnici pa je lahko prav to eden od načinov, kako živčni sistem človeka zaščiti pred čustvi, ki bi bila v tistem trenutku preveč preplavljajoča.

4. Ko se prekine stik s spomini

Najbolj znana oblika disociacije je povezana s spominom. Toda tudi tukaj stvari niso tako preproste.

Pri posttravmatski stresni motnji se lahko travmatični spomini vračajo kot vsiljivi prebliski, telesni občutki ali nočne more. Dogodek se zdi tako živ, kot da se dogaja tukaj in zdaj.

Pri hujših oblikah disociacije pa se lahko zgodi nekaj povsem nasprotnega. Spomini obstajajo, toda človek do njih ne more dostopati. Nastopila je namreč disociativna amnezija.

Melissa Kaufman še doda, da se pri disociativni identitetni motnji lahko pojavijo vrzeli celo za povsem običajne vsakodnevne dogodke, ne le za travmatične izkušnje.

5. Ko se prekine stik z občutkom sebe

Najbolj nenavadne – in za ljudi pogosto najbolj zastrašujoče – oblike disociacije se pojavijo takrat, ko se spremeni občutek samega sebe.

Nekateri ljudje opisujejo, da imajo občutek, kot da opazujejo sami sebe od zunaj, drugi poročajo, da se svet okoli njih zdi neresničen kot film ali sanje. Zanimivo pa je, da ob tem običajno vedo, da svet ni zares spremenjen. Spremenil se je njihov način doživljanja sveta.

Prav ta sposobnost, da se lahko prekine povezava med različnimi deli naše izkušnje, je po besedah Lauren Lebois bistvo disociacije.

“Če bi si človekovo izkušnjo predstavljali kot tkanino, potem disociacija ne pomeni, da se tkanina strga na dvoje. Veliko pogosteje pomeni, da se začnejo posamezne niti med seboj rahljati. Včasih komaj opazno, drugič tako močno, da človek težko poveže svojo življenjsko zgodbo v smiselno celoto.”

Ko govorimo o disociaciji, skratka ne govorimo o enem samem simptomu, temveč o različnih načinih, kako lahko možgani začasno spremenijo naš odnos do telesa, čustev, spominov ali občutka sebe.

To ni napaka, je prilagoditev

Vse našteto odpre novo vprašanje: Zakaj bi možgani sploh naredili kaj takega?

Odgovor na to vprašanje poda Melissa Kaufman. In njen odgovor je eden najbolj osvobajajočih, kar jih lahko slišimo o disociaciji: “Disociacija ni napaka. Je prilagoditev. Je način, kako nas skušajo možgani zaščititi.“

Na prvi pogled se zdi povedano skoraj protislovno.

Kako je lahko nekaj, kar človeku povzroča toliko težav – izgubo spomina, občutek odtujenosti od telesa ali celo razdeljen občutek sebe – hkrati prilagoditev?

Odgovor se skriva v vprašanju, kdaj je disociacija nastala.

Možgane zanima preživetje

Predstavljajmo si otroka, ki odrašča v okolju, kjer ni varen.

Morda je pogosto prestrašen. Morda je izpostavljen nasilju. Morda ga nihče ne potolaži, ko joka. Morda je oseba, ki bi ga morala zaščititi, postala hkrati tudi vir največje grožnje.

Za odraslega človeka bi bil pobeg iz takšnega okolja logična rešitev. Otrok te možnosti nima. Ne more oditi. Ne more zamenjati staršev. Ne more poklicati na pomoč. Njegovi možgani morajo najti drugačno rešitev. In prav tukaj nastopi disociacija.

Melissa Kaufman poudarja, da pri otroku ne gre za zavestno odločitev. Otrok si ne reče: »Od zdaj naprej bom disociiral.« Ravno nasprotno. Gre za popolnoma nezaveden proces, ki se razvije zato, ker omogoča psihološko preživetje.

To zmorejo skoraj vsi otroci

Melissa Kaufman v podkastu opiše zanimiv razvojni pojav, ki ga večina staršev dobro pozna.

Majhen otrok lahko reče: “Moj medvedek je jezen nate.” ali pa: “Jaz nisem prestrašen. Superman se ničesar ne boji.”

Odrasli se temu pogosto nasmehnemo, saj verjamemo, da otrok to govori skozi igro, razvojni psihologi pa vedo, da gre za nekaj veliko pomembnejšega.

Majhni otroci imajo izjemno sposobnost, da svoje občutke, želje in strahove začasno preselijo v domišljijski svet. Čustva lahko pripišejo plišastemu medvedku, namišljenemu prijatelju ali junaku iz risanke. Na ta način lažje prenesejo notranje konflikte, ki jih še ne znajo ubesediti.

To ni znak bolezni. To je normalen del razvoja.

Kaj pa, če je stiska prevelika?

Melissa Kaufman nato postavi vprašanje, ki spremeni celotno perspektivo: Kaj se zgodi, če otrok ne doživlja običajnih razvojnih stisk, ampak dolgotrajno zlorabo, zanemarjanje ali življenje v nenehnem strahu?

Možgani uporabijo isti razvojni mehanizem, le da je tokrat naloga veliko težja.

Ker otrok v tem trenutku ne zmore sprejeti misli “To se dogaja meni”, ker bi bilo to zanj preveč boleče, njegovi možgani poiščejo drugo možnost.

Melissa Kaufman poudari: “To se ne zgodi zato, ker bi otrok lagal samemu sebi ali se pretvarjal. Prav tako ne gre za igro vlog ali domišljijsko predstavo. Gre za nezavedno psihološko prilagoditev, ki otroku omogoči, da preživi nekaj, česar njegova psiha še ne more prenesti.”

Ko zaščita postane način življenja

Večina obrambnih mehanizmov psihe deluje začasno in le po potrebi. Disociacija pa lahko pri otroku, ki je travmi izpostavljen znova in znova, postane glavni način spoprijemanja z življenjem.

Melissa Kaufman pravi, da se ta vzorec s ponavljanjem nato dobesedno ’zacementira’. Možgani se naučijo, da je psihični umik ali odcepitev najbolj učinkovit način preživetja. Kar je bilo nekoč izjemna rešitev za izjemne okoliščine, tako postopoma postane privzeti način delovanja.

To pojasni tudi nekaj, kar marsikoga zmede.

Ljudje pogosto vprašajo: “Zakaj se simptomi pojavijo šele v odraslosti, če se je travma zgodila tako zgodaj?”

Odgovor je, da se pogosto ne pojavijo šele takrat. Prisotni so bili ves čas. Le da so bili nekoč rešitev, kasneje pa začnejo omejevati življenje tako, da človek težko vzpostavlja odnose in težje prepoznava svoje potrebe. Medtem ko nekateri izgubijo stik s telesom, drugi nimajo stika s čustvi, tretji pa z deli svoje življenjske zgodbe.

Obrambni mehanizem, ki je nekoč omogočal preživetje, v odraslosti postane ovira za polno življenje.

Pogled, ki spremeni vse

Ko na disociacijo pogledamo skozi razvojno prizmo, se spremeni tudi način, kako gledamo na človeka.

Namesto vprašanja: “Kaj je narobe s tabo?” se začne pojavljati drugo vprašanje: “Kaj se ti je zgodilo, da so tvoji možgani našli prav takšno rešitev?” To je eden najpomembnejših premikov sodobne travmatologije. Ne išče več napak v človeku, temveč skuša razumeti logiko njegovega preživetja.

Melissa Kaufman zato večkrat poudari, da ljudje z disociativnimi motnjami ne potrebujejo sramu. “Potrebujejo razumevanje. Njihovi simptomi namreč niso dokaz šibkosti. So dokaz, kako neverjetno ustvarjalni in prilagodljivi znajo biti človeški možgani, kadar mora otrok preživeti nekaj, česar ne bi smel doživeti noben otrok.”

Disociacija kot spekter

Disociacije kot obrambni mehanizem psihe, enega od mnogih, ki so nam na voljo, pa ne poznamo zgolj po njegovih pojavnih oblikah, ampak tudi po njegovi intenziteti in kroničnosti. Stroka v tem oziru zato govori o spektru.

Ko slišimo besedo spekter, večina ljudi danes najprej pomisli na avtizem. Toda tudi disociacija ni zgolj nekakšen pojav tipa imaš ali nimaš. Veliko bolj smiselno si jo je predstavljati kot kontinuum – od povsem običajnih vsakodnevnih izkušenj do najkompleksnejših oblik, ki nastanejo kot posledica dolgotrajne razvojne travme.

Prav zato Lauren Lebois poudarja, da med vsakdanjo in travmatsko disociacijo ni ostre meje. Gre za isti psihološki mehanizem, ki pa se razlikuje po intenzivnosti, pogostosti in predvsem po tem, kako velik del človekove izkušnje zajame.

Če bi si ta kontinuum narisali, bi na njegovem začetku našli izkušnje, ki jih pozna skoraj vsak. Na primer že omenjeno vožnjo na ’avtopilotu’ ali popolno zatopljenost v dobro knjigo ali trenutke, ko med ustvarjalnim delom izgubimo občutek za čas.

Takšna disociacija ni problematična. Pravzaprav je pogosto koristna. Omogoča nam, da pozornost začasno usmerimo drugam, od stresnega vsakdana, ali da se popolnoma posvetimo eni sami dejavnosti.

Na drugem delu spektra pa se začne pojavljati disociacija kot odziv na stres.

Marsikdo je po prometni nesreči ali nenadni izgubi bližnjega opisal občutek: “Kot da gledam film” ali “Kot da se to dogaja nekomu drugemu.”

To je še vedno isti obrambni mehanizem, le da ga zdaj ne sproži dolgčas ali zatopljenost, ampak nevarnost.

Kdo sedi na vlakcu smrti

Pri posttravmatski stresni motnji (PTSD) disociacija pogosto ni najbolj opazen simptom.

Veliko bolj izstopajo nočne more, vsiljivi spomini, pretirana odzivnost na dražljaje, občutek stalne ogroženosti in izogibanje vsemu, kar spominja na travmatični dogodek.

Toda pri nekaterih ljudeh začne živčni sistem uporabljati še eno strategijo. Namesto da bi človeka preplavil z občutki, ga začne od njih oddaljevati.

Prav temu strokovnjaki pravijo disociativni podtip posttravmatske stresne motnje.

Lauren Lebois ga opiše s preprosto metaforo, ki jo povzema po japonski raziskovalki in zagovornici preživelih Sachi Nakajima.

“Predstavljajte si vlakec smrti v zabaviščnem parku. Pri običajni posttravmatski stresni motnji sedite na vlakcu. Srce vam razbija. Prestrašeni ste. Vsak zavoj občutite v celem telesu. Pri disociativnem podtipu PTSD-ja pa imate občutek, kot da ste stopili z vlaka. Stojite ob progi in opazujete sami sebe, kako se vozite. Strah je še vedno tam, vendar med vami in izkušnjo nastane določena razdalja. To ni zavestna odločitev. To je način, kako možgani zmanjšajo intenzivnost neznosnega doživljanja.”

Ko se razdeli tudi občutek lastnega jaza

Na samem vrhu spektra leži disociativna identitetna motnja (DID).

Tudi tukaj Lauren Lebois uporabi isto metaforo.

“Če je pri PTSD človek na vlaku, pri disociativnem podtipu stoji ob njem in opazuje samega sebe, potem ima pri DID občutek, kot da se na vlaku vozi nekdo drug. Pa vendar ta ’nekdo drug’ ni druga oseba. Ni druga osebnost. Je del istega človeka, ki nosi določene spomine, čustva ali izkušnje, do katerih drugi deli njegovega doživljanja nimajo neposrednega dostopa.”

Prav zato Melissa Kaufman poudarja, da disociativna identitetna motnja ni nekaj povsem ločenega od posttravmatske stresne motnje. Nasprotno. Po njenem mnenju DID ’stoji na vrhu kompleksnega PTSD’.

“Človek ima vse značilnosti hude travmatske motnje – vsiljive spomine, izogibanje, pretirano budnost, spremembe razpoloženja – poleg tega pa še izrazito depersonalizacijo, derealizacijo, vrzeli v spominu in razdeljen občutek lastnega doživljanja.”

Zemljevid namesto predalov

Ko disociacijo razumemo kot spekter, se spremeni tudi način, kako gledamo na posamezne diagnoze.

Ne predstavljamo si jih več kot ločenih škatel. Veliko bolj jih lahko razumemo kot različne pokrajine na istem zemljevidu. Nekatere segajo predvsem v področje telesa. Druge zajemajo čustva. Tretje vplivajo predvsem na spomin. Najkompleksnejše pa vključujejo skoraj vse ravni človekovega doživljanja – od telesnih občutkov do občutka identitete.

• Konceptualni zemljevid disociacije (spodaj) prikazuje natančno to, namreč, kako se različne oblike disociacije razporejajo glede na stopnjo integracije in področja človekove izkušnje.

Takšen pogled ima še eno pomembno prednost.

Namesto da bi se spraševali, katera diagnoza je ’hujša’, začnemo razumeti, kaj se je pri posameznem človeku pravzaprav odcepilo in zakaj.

To je tudi način razmišljanja, ki ga sodobna travmatologija vse bolj postavlja v ospredje.

Diagnoza je pomembna. Še pomembneje pa je razumeti logiko človekovega doživljanja.

Veš in hkrati ne veš – paradoks disociacije

Ko govorimo o disociaciji, pogosto uporabljamo besede, kot so odcepitev, prekinitev ali fragmentacija. Vse so pravilne, vendar nobena zares ne opiše, kako je disociacijo doživljati od znotraj.

Melissa Kaufman je med pogovorom izrekla stavek, ob katerem se je voditelj podkasta za trenutek ustavil: “Disociacija je sposobnost, da nekaj hkrati veš in ne veš.”

Na prvi pogled se zdi to nemogoče. Kako lahko nekaj hkrati vemo in ne vemo? Pa vendar je prav ta paradoks ena najbolj značilnih lastnosti travmatske disociacije.

Predstavljajmo si majhnega otroka.

• Ve, da ga je strah.
• Ve, da ga boli.
• Ve, da oseba, ki bi ga morala zaščititi, ni varna.

Toda če bi moral to resnico zares sprejeti, bi se sesul ves njegov svet.

Otrok je od staršev popolnoma odvisen. Od njih ni odvisna le njegova čustvena varnost, ampak tudi hrana, zavetje in preživetje. Kako naj torej hkrati drži dve popolnoma nezdružljivi resnici? “Mama me ima rada.” in “Mama me straši.” Ali pa: “Oče bi me moral zaščititi.” in “Oče je tisti, ki se ga bojim.”

Že za odrasle možgane je takšno protislovje težko, za otrokove pa skoraj nevzdržno.

Melissa Kaufman pojasnjuje, da prav tukaj disociacija postane rešitev. Ne izbriše resnice. Ne spremeni preteklosti. Spremeni pa dostop do nje. “Nekaj ostane znano. Hkrati pa ostane nedosegljivo.”

“To nisem jaz.”

Melissa Kaufman ni le priznana psihiatrinja, raziskovalka in predavateljica, temveč tudi oseba z lastno izkušnjo kompleksne disociacije in oseba, ki je popolnoma okrevala. O travmatski disociaciji zato lahko hkrati govori z več zornih kotov.

“Že od najzgodnejšega otroštva sem imela občutek, da v mojem notranjem svetu živijo ’otroci’,” je iskreno spregovorila v podkastu, potem pa dodala, da se je zavedala, da drugi ljudje o tem ne govorijo, pa tudi, da ta njena izkušnja ne more biti dobesedno resnična, čeprav jo je subjektivno gledano kot resnično doživljala.

Povedala je, da je v njenem notranjem svetu živela deklica, ki je bila zaprta v škatlo. Tam sta bila tudi jezni deček in ’prijazna gospa’, ki je prevzela njene naloge javnih nastopov, kadar tega sama ni zmogla.

Ob tem ves čas poudarja nekaj zelo pomembnega. “Nikoli nisem verjela, da so to resnične druge osebe. Vedela sem, da nekaj ni v redu. Toda občutek je bil tako prepričljiv, da ga nisem mogla preprosto odpraviti z razumom.”

Prav tu se skriva paradoks disociacije. Človek nekaj ve. In vendar tega ne more zares vedeti.

“To ni moj občutek.”

Podoben paradoks se lahko pojavi tudi pri veliko blažjih oblikah disociacije.

Nekdo po hudi prometni nesreči reče: “Vem, da bi moral biti prestrašen, ampak se počutim, kot da se je to zgodilo nekomu drugemu.” Drugi opisujejo: “Vem, da sem žalosten. Toda žalost je nekje daleč. Kot da ne pripada meni.” Ali: “Spominjam se dogodka. Toda zdi se, kot da gledam film o nekom drugem.”

Takšne izjave pogosto zmedejo tudi ljudi okoli njih.

Kako se lahko človek spominja dogodka, hkrati pa pravi, da ga ni zares doživel?

Lauren Lebois pojasnjuje, da pri disociaciji pogosto ne izgine spomin sam. Spremeni se občutek lastništva nad njim.

“Spomin obstaja. Toda ne občutimo ga kot svojega. Enako velja za misli, čustva ali telesne občutke. Kot da bi pripadali nekomu drugemu, čeprav hkrati vemo, da je to nemogoče.“

Zakaj je disociacijo tako težko opisati?

Mnogi ljudje z disociativnimi simptomi pravijo, da se bojijo o njih govoriti. Ne zato, ker bi jih želeli skrivati, ampak zato, ker imajo občutek, da jih nihče ne bo razumel.

Kako nekomu razložiti, da imaš občutek, kot da tvoje telo ni tvoje? Ali da se svet zdi neresničen, čeprav dobro veš, da je resničen? Ali da se spominjaš dogodka, vendar nimaš občutka, da se je zgodil tebi?

Melissa Kaufman priznava, da je tudi sama dolga leta živela s tem paradoksom. Pravi, da je bila ves čas zmedena. Zavedala se je, da njena notranja izkušnja ni takšna kot pri drugih ljudeh, obenem pa je ni znala razumeti niti razložiti.

Zato je o njej molčala. Ne le zaradi strahu pred nerazumevanjem. Tudi zato, ker je sama ni znala osmisliti.

Pa vendar danes za vse to obstajajo znanstvene razlage, stroka pa vse bolje razume, kaj se ob disociaciji dejansko dogaja v možganih.

Kaj se med disociacijo dogaja v možganih?

Dolga desetletja je bila disociacija velika skrivnost tudi za stroko.

Ljudje so o njej pripovedovali, psihiatri so jo opisovali, psihoterapevti so jo srečevali v svojih ambulantah, toda pogosto je ostajalo vprašanje: Ali lahko to, kar ljudje opisujejo, vidimo tudi v možganih?

Prav to vprašanje si že vrsto let zastavlja kognitivna nevroznanstvenica dr. Lauren Lebois, ki na Harvard Medical School in McLean Hospital raziskuje nevrobiologijo travme in disociacije.

V podkastu poudari, da je nevroznanost v zadnjih dveh desetletjih naredila velik korak naprej. Danes lahko raziskovalci s pomočjo funkcionalne magnetne resonance spremljajo, kako se možgani odzivajo, ko človek podoživlja travmatične spomine.

To ne pomeni, da lahko na možganski sliki ’vidimo travmo’, lahko pa opazujemo, kako različni deli možganov sodelujejo, ko človek doživlja različne oblike posttravmatskih simptomov.

Ko možgani pritisnejo na plin

Lauren Lebois je nato opisala raziskave, v katerih so ljudi prosili, naj vnaprej posnamejo pripoved o svoji travmatični izkušnji. Med slikanjem možganov so nato poslušali svoj lastni posnetek.

Pri ljudeh s klasično posttravmatsko stresno motnjo (PTSD) se je vedno znova pokazal podoben vzorec:

• Močno se je aktivirala amigdala – možganska struktura, ki sodeluje pri zaznavanju nevarnosti in sprožanju obrambnih odzivov.
• Hkrati so bili manj dejavni deli prefrontalne skorje, ki sicer pomagajo uravnavati čustvene odzive.

Lauren uporabi zelo preprosto primerjavo: “Kot bi v avtomobilu močno pritisnili na plin, zavore pa bi skoraj odpovedale.”

Posledica je občutek, ki ga ljudje s PTSD pogosto opisujejo: telo je preplavljeno, srce razbija, mišice se napnejo, človek pa ima občutek, da se nevarnost dogaja tukaj in zdaj, čeprav posluša le posnetek dogodka iz preteklosti.

Ko možgani pritisnejo na zavoro

Pri ljudeh z izrazito disociativnimi simptomi, kot sta depersonalizacija in derealizacija, pa raziskovalci opazijo skoraj nasprotno sliko.

• Namesto pretirane dejavnosti amigdale se močneje aktivirajo predeli prefrontalne skorje. Kot da bi možgani preveč pritisnili na zavoro.

Lauren Lebois pravi, da se to lepo ujema s tem, kar ljudje opisujejo: “Namesto občutka popolne preplavljenosti se pojavi otopelost. Namesto močnega strahu občutek oddaljenosti. Namesto burnega čustvenega odziva občutek, kot da človek vse skupaj opazuje od daleč. Telo ni več pripravljeno na boj ali beg. Kot da bi živčni sistem skušal zmanjšati intenzivnost doživljanja tako, da začasno utiša nekatere njegove dele.”

DID: isti možgani, različni vzorci

Morda najbolj zanimive pa so raziskave ljudi z disociativno identitetno motnjo (DID).

Lauren Lebois nato predstavi delo nizozemske raziskovalke prof. Simone Reinders, ki je uporabila enak raziskovalni pristop. Tudi ljudje z DID so med slikanjem poslušali pripoved o svoji travmatični izkušnji. Razlika je bila v tem, da so jo poslušali v različnih disociativnih stanjih. V enem stanju so bili bolj povezani s travmatičnim spominom in so ga doživljali kot svojega. V drugem pa so ga doživljali bolj odmaknjeno, kot da se je zgodil nekomu drugemu.

Rezultati so bili presenetljivi.

Pri isti osebi so raziskovalci opazili dva različna vzorca možganske aktivnosti:

• Ko je bila oseba bolj čustveno povezana s spominom, so možgani kazali vzorec, podoben klasični posttravmatski stresni motnji – kot da je pritisnjen plin.
• Ko pa je bil spomin doživet bolj odmaknjeno, so prevladovali vzorci, značilni za disociativni podtip – kot da so močno pritisnjene zavore.

To je eden od razlogov, zakaj Lauren Lebois disociativne identitetne motnje ne razume kot nekaj povsem ločenega od PTSD. Po njenem mnenju gre za različne načine, kako se lahko isti obrambni sistem odziva na travmatične spomine.

Kaj pa očitek, da se ljudje z DID le pretvarjajo?

To vprašanje je skozi zgodovino spremljalo raziskovanje disociativne identitetne motnje.

• Ali ljudje svoje simptome igrajo?
• Ali jih nezavedno ustvarijo terapevti?
• Ali gre zgolj za zelo prepričljivo igro vlog?

Lauren Lebois predstavi zanimivo skupino raziskav, ki skušajo odgovoriti prav na ta vprašanja.

V njih so sodelovali tudi igralci oziroma prostovoljci, ki so jih raziskovalci podrobno poučili o disociativni identitetni motnji in jih prosili, naj jo čim bolj prepričljivo odigrajo. Če bi šlo res le za igro, bi pričakovali podobne možganske vzorce. Toda raziskave tega niso pokazale. Možganska aktivnost ljudi, ki so motnjo simulirali, se je dosledno razlikovala od aktivnosti ljudi z dejansko postavljeno diagnozo DID.

Melissa Kaufman ob tem pripomni, da se ji zdi nekoliko krivično, da mora prav ta motnja vedno znova dokazovati svoj obstoj na način, ki ga pri številnih drugih psihiatričnih motnjah nikoli ne zahtevamo. Se pa kasneje je strinjala, da so takšne raziskave pomembno prispevale k razumevanju disociacije in zmanjšanju dvomov, ki so jo spremljali desetletja.

Možgani ne pripovedujejo celotne zgodbe

Lauren Lebois večkrat poudari še nekaj, kar se zdi zelo pomembno.

“Možganske slike same po sebi ne povedo, kako človek trpi. Ne povedo, kaj se mu je zgodilo. Ne povedo, kako doživlja svoje življenje. To lahko pove le človek sam. Nevroznanost pa lahko pomaga razumeti, da njegovo doživljanje ni namišljeno. Ima svoje zakonitosti. To, kar človek opisuje z besedami, se vidno odraža v načinu, kako njegovi možgani organizirajo odziv na nevarnost. Morda je prav zato raziskovanje disociacije v zadnjih letih tako pomembno. Ne zato, ker bi morali ljudje svoje trpljenje dokazovati z možganskimi slikami. Ampak zato, ker nam te raziskave pomagajo razumeti, da je disociacija resničen, merljiv in predvsem globoko človeški način prilagajanja na izkušnje, ki so bile nekoč pretežke, da bi jih lahko doživeli drugače.”

To ni motnja ’več osebnosti’

Če bi naključne mimoidoče onkraj velike luže vprašali, kaj vedo o disociativni identitetni motnji (DID), bi večina verjetno odgovorila podobno: “To je bolezen, pri kateri ima človek več osebnosti.”

Ta predstava je tako razširjena, da jo pogosto uporabljajo tudi filmi, televizijske serije in kriminalke. Ljudje z DID so prikazani kot skrivnostni posamezniki, v katerih živi več različnih ljudi, ki nenadoma prevzamejo nadzor.

Po besedah dr. Melisse Kaufman in dr. Lauren Lebois je prav ta predstava eden največjih razlogov, da je disociativna identitetna motnja še danes tako nerazumljena. “Ne zato, ker bi ljudje z DID lagali o svojih izkušnjah. Ampak zato, ker je jezik, ki ga uporabljamo, pogosto zavajajoč.”

En človek. Eni možgani. En um.

Ko Lauren Lebois razlaga disociativno identitetno motnjo, se večkrat vrne k istemu izhodišču: “Gre za enega človeka, ene možgane in en um.”

Melissa Kaufman dodaja, da bi bilo veliko natančneje govoriti o delih iste osebnosti, ki nosijo različne spomine, čustva, telesne občutke ali načine preživetja. “To niso tujci. To so deli iste zgodbe.”

Zgodbe, ki se začne v ranem otroštvu.

Majhen otrok nima razvite osebnosti v takšnem smislu, kot jo ima odrasel človek. Njegov občutek sebe se šele oblikuje. Ko odrašča v dovolj varnem okolju, se različne izkušnje – veselje, strah, igra, žalost, jeza, navezanost – postopoma povežejo v občutek: “Vse to sem jaz.”

Toda kaj se zgodi, če so nekatere izkušnje tako boleče, da jih otrok ne more vključiti v to zgodbo?

Melissa Kaufman pojasnjuje, da se takrat razvoj ne ustavi. Razvije se drugače. “Nekateri deli izkušenj ostanejo med seboj manj povezani. Ne zato, ker bi nastali novi ljudje, ampak zato, ker otrok še nima dovolj varnega prostora, da bi vse to lahko doživljal kot eno celoto.”

To je bil način, kako je tudi njen um organiziral izkušnje, ki jih kot otrok ni mogla nositi, da je breme izkušnje razdelil. “Vsak od teh delov je predstavljal nekaj pomembnega. Nekdo je nosil strah. Drug je nosil jezo. Tretji je znal poskrbeti za vsakdanje življenje. Skupaj pa so predstavljali eno osebo.”

Njo.

Melissa v pogovoru pove, da je dolgo verjela, da se mora nekaterih delov sebe znebiti. Mislila je, da bodo izginili ali pa bodo utišani. Šele pozneje je začela razumeti nekaj povsem drugega. “Ti deli niso bili moji sovražniki. Vsak od njih je nekoč opravljal pomembno nalogo. Eden je preživel tisto, česar drug ni zmogel. Eden je nosil spomine, ki bi bili za drugega preveč boleči. Eden je znal ostati miren tam, kjer bi drugega preplavila groza. Ko na te dele pogledamo skozi razvojno prizmo, postanejo veliko manj skrivnostni. Ne predstavljajo bolezni. Predstavljajo zgodovino preživetja.“

Cilj terapije ni izbrisati dele sebe

To je morda največji mit o zdravljenju disociativne identitetne motnje.

Veliko ljudi si predstavlja, da terapevt skuša ’odstraniti’ posamezne dele osebnosti, Melissa Kaufman pa poudarja, da se sodobna terapija tega ne loteva na tak način.

“Noben del ni sovražnik. Noben del ni napaka. Vsak del obstaja z razlogom. Cilj ni, da izginejo. Cilj je, da se med njimi postopoma vzpostavi vedno več sodelovanja, zaupanja in povezanosti.”

V travmatološki literaturi temu pravimo integracija.

Beseda je lahko nekoliko zavajajoča, saj ne pomeni, da terapevt iz več osebnosti naredi eno. Pomeni nekaj veliko bolj preprostega. Da lahko človek postopoma začne kot svoje prepoznati tudi tiste dele izkušnje, ki so bili nekoč preveč boleči, da bi jih lahko nosil hkrati.

“To sem bila ves čas jaz.”

Proti koncu pogovora Melissa Kaufman opiše trenutek, ki ga je težko pozabiti.

Dolga leta je njena notranja izkušnja govorila: “To nisem jaz.” Potem se je zgodilo nekaj, kar opisuje kot postopno in zelo nežno spremembo. Ne zato, ker bi deli izginili. Ne zato, ker bi postala nekdo drug. Ampak zato, ker jih je začela prepoznavati kot del iste življenjske zgodbe.

Na koncu je lahko rekla nekaj, kar se zdi skoraj neverjetno preprosto: “To sem bila ves čas jaz.“

Morda prav ta stavek najbolje opiše sodobno razumevanje disociativne identitetne motnje.

Ne gre za zgodbo o več ljudeh, ujetih v enem telesu. Gre za zgodbo enega človeka, ki je moral svoje življenje nekoč razdeliti na več delov, da ga je sploh lahko preživel.

Tudi zato okrevanje ne pomeni, da ti deli izginejo. Pomeni, da lahko človek svojo zgodbo prvič zares začne doživljati kot eno samo življenjsko zgodbo. In to je nekaj povsem drugega kot ’več osebnosti’.

Od preživetja k življenju

Melissa Kaufman v pogovoru večkrat poudari, da je disociacija nekoč rešila njeno življenje. “Če kot otrok ne bi razvila tega načina zaščite, morda ne bi zmogla preživeti okoliščin, v katerih sem odraščala.”

To je pomembno razumeti. Disociacija ni sovražnik, ki ga je treba premagati. Je nekdanji zaveznik.

Težava nastane šele takrat, ko način preživetja ostane z nami tudi dolgo potem, ko nevarnosti ni več.

Kar je bilo nekoč genialna rešitev, začne odraslega človeka omejevati. Ne zato, ker bi bilo napačno. Ampak zato, ker ni bilo ustvarjeno za življenje v varnosti.

Ko Melissa govori o psihoterapiji, tudi skoraj nikoli ne uporablja jezika popravljanja. Ne govori o ’odpravljanju simptomov’, niti ne o ’boju proti disociaciji’. Govori o odnosu. O varnosti. O radovednosti. O počasnem spoznavanju delov sebe, ki so bili dolga leta preveč prestrašeni, preveč osamljeni ali preveč obremenjeni, da bi lahko stopili v stik z drugimi deli istega človeka.

To je dolgotrajen proces. In pogosto zelo nežen.

Melissa poudarja, da terapevt človeka nikoli ne sme siliti v travmatične spomine. Nasprotno. Ena najpomembnejših stvari, ki jih terapija vrača, je nekaj, kar je bilo med travmo pogosto izgubljeno, in to je: možnost izbire.

Danes se lahko človek odloči. Lahko reče: “O tem danes še ne morem govoriti.” Lahko določi tempo. Lahko prvič izkusi odnos, v katerem mu ni treba preživeti, ampak lahko preprosto obstaja.

Integracija ni popolnost

Beseda integracija lahko zveni zelo dokončno. Kot da bi nekega dne prišli na cilj in bi bilo vse urejeno.

Toda Melissa Kaufman jo opisuje veliko bolj človeško. “Integracija ni trenutek. Je proces. Pomeni, da se človek vedno pogosteje zaveda svojih občutkov. Da lahko poveže spomine z življenjsko zgodbo. Da začne bolje razumeti svoje telo. Da postopoma razvije občutek, da so tudi najtežji deli njegove preteklosti del istega življenja. Ne pomeni, da preteklost izgine. Pomeni pa, da je ni več treba nositi v popolni osamljenosti.”

Na ta način pravzaprav govori še o nečem. Govori o tem, kar je univerzalno. “Vsak človek ima dele sebe, ki jih lažje sprejema, in dele, ki bi jih najraje skril. Travma to naravno raznolikost človeške izkušnje samo potisne veliko dlje. Toda smer okrevanja ostane enaka. Ne postati nekdo drug. Ampak postati bolj cel.”

To zato ni zgodba o zmagi nad disociacijo.

To je zgodba o ponovnem srečanju s samim seboj.