Robert B. Oxnam je bil eden tistih ljudi, ki jim je svet prisluhnil, ko so spregovorili.
Bil je briljanten zgodovinar, eden najuglednejših ameriških poznavalcev Kitajske, univerzitetni profesor in dolgoletni predsednik prestižne organizacije Asia Society. Njegovo znanje je segalo daleč onkraj akademskih predavalnic. V času, ko so se odnosi med Združenimi državami Amerike in Kitajsko korenito spreminjali, so se nanj obračali politiki, diplomati in najvplivnejši ljudje ameriškega javnega življenja.
Svetoval je političnim voditeljem, med drugim tudi nekdanjemu ameriškemu predsedniku Georgeu H. W. Bushu, ki ga je v devetdesetih letih spremljal na obisku Kitajske.
Robert B. Oxnam ni bil le človek, ki je poznal kitajsko zgodovino. Razumel je njeno kulturo, miselnost in zapletene odnose z Zahodom. Govoril je mandarinsko kitajščino, se poglabljal v azijsko umetnost in vse življenje gradil mostove med kulturami, ki so si bile pogosto tuje.
Leta 1975 se je pridružil organizaciji Asia Society, ki jo je leta 1956 ustanovil John D. Rockefeller III. Njeno poslanstvo je bilo Američanom približati Azijo, celino, o kateri so mnogi vedeli presenetljivo malo. Oxnam je najprej vodil njen Kitajski svet, pozneje pa postal predsednik organizacije. Pod njegovim vodstvom je Asia Society razširila dejavnosti v več kot trideset azijskih držav, organizirala odmevna mednarodna srečanja in povezovala politične, gospodarske ter kulturne voditelje obeh celin.
Njegovi kolegi so ga opisovali z občudovanjem.
“Robert je bil briljanten strokovnjak za Azijo z neprimerljivo globokim razumevanjem Kitajske. Bil je tudi drag prijatelj in velikodušen mentor,” je ob njegovi smrti leta 2024 dejal Stephen Heintz, predsednik Rockefeller Brothers Fund.
Richard Rockefeller pa se je spominjal njegovega posebnega duha – duha, ki je nenehno postavljal vprašanja, raziskoval in iskal nove možnosti.
Oxnam je bil vsekakor človek izjemnih sposobnosti. Poleg akademske kariere se je v drugem delu svojega življenja ukvarjal še s fotografijo, kiparstvom, jadranjem in tekmovalnim kolesarstvom, že v mladosti pa postal celo državni prvak v lokostrelstvu.
Zdelo se je, da mu uspeva vse, česar se loti. Toda za bleščečo javno podobo se je skrivala zgodba, ki je nihče ni mogle niti slutiti.
Knjiga, ki je razkrila nepredstavljivo
Leta 2005 je Robert B. Oxnam izdal knjigo z naslovom A Fractured Mind: My Life with Multiple Personality Disorder – Razdrobljeni um: Moje življenje z motnjo multiple osebnosti.
Knjiga je vzbudila veliko pozornosti.
Človek, ki je desetletja veljal za enega najuglednejših ameriških strokovnjakov za Kitajsko, je javnosti razkril, da živi z disociativno motnjo identitete, nekoč imenovano motnja multiple osebnosti.
V sebi je odkril 11 različnih identitetnih stanj. Med njimi so bili odrasli in otroci, moški in ženske. Nekatera so vedela druga za drugo, druga ne. Imela so različne značaje, spomine, čustva in načine odzivanja na svet.
Razkritje je bilo toliko bolj pretresljivo, ker njegova motnja ni bila nekaj, kar bi zavestno skrival pred javnostjo. Večino odraslega življenja namreč niti sam vedel, kaj se z njim dogaja.
Navzven je bil samozavesten, uspešen in izjemno učinkovit človek. Navznoter pa se je že dolgo odvijala povsem drugačna zgodba.
Predsednik podnevi, izgubljen človek ponoči
V osemdesetih letih je bil Oxnam na vrhuncu kariere.
Voditi Asia Society je pomenilo nenehna srečanja, potovanja, predavanja, pogajanja in javne nastope. Bil je človek, ki je moral imeti odgovore, sprejemati odločitve in ohranjati popoln nadzor. Toda ko se je delovni dan končal, se je njegova zunanja podoba začela rušiti.
V enem svojih poznejših intervjujev je opisal prizor, ki skoraj neverjetno ponazarja razklanost njegovega življenja.
Po napornem dnevu v službi je včasih odšel na newyorško železniško postajo Grand Central. Tam je poiskal odmaknjen kotiček, sedel in se tudi uro ali dve tresel. Človek, ki je še nekaj ur prej razpravljal z vplivnimi politiki in gospodarstveniki o prihodnosti Azije, zdaj sedi skrit v kotu železniške postaje, med ljudmi, ki jih družba komaj opazi. Nihče od mimoidočih ne ve, kdo je. In nihče ne sluti, kakšna stiska se skriva za njegovo uglajeno zunanjostjo.
Oxnam je v tistih časih tudi vse pogosteje pil. Trpel je zaradi bulimije, doživljal nenadzorovane izbruhe jeze in obdobja, ki se jih pozneje ni spominjal.
Njegovi večeri so postajali nenavadni, skoraj ritualni. V knjigi je opisal, kako je za svoje nočne omamljajoče obrede potreboval cigarete, ogromne količine hrane, steklenico viskija in pornografski film.
Alkohol mu ni pomenil užitka. “Zame je bil nekakšna anestezija,” je povedal v podkastu Deconstucting Stigma. “Začel sem piti po večerji in nadaljeval do enajstih, polnoči ali dokler nisem izgubil zavesti.”
Ob tem je priznal tudi, da si je v osemdesetih letih skoraj vsakodnevno povzročal telesno bolečino.
Njegovo zasebno življenje je postajalo vse bolj neobvladljivo. Toda še vedno ni razumel, kaj se mu dogaja.
Dolgo je verjel, da je njegov največji problem alkoholizem, v resnici je bil ta po njegovem poznejšem razumevanju le del veliko globlje stiske.
Petdeset minut, ki so spremenile vse
Leta 1989 je zaradi vse hujših težav poiskal strokovno pomoč. Začel se je zdraviti in obiskovati psihiatra Jeffreyja Smitha. Potem pa se je leta 1990 zgodilo nekaj, česar ni mogel razumeti.
Med enim od terapevtskih srečanj je imel občutek, da je od začetka pogovora minilo komaj nekaj trenutkov. Psihiater pa mu je povedal, da je njun čas potekel. Minilo je petdeset minut. Oxnam je bil osupel. Kako je mogoče, da je minila skoraj cela ura, on pa se ne spominja ničesar?
Zdravnik mu je nato povedal nekaj še bolj neverjetnega. Ves ta čas se namreč ni pogovarjal z Robertom. Pogovarjal se je s Tommyjem.
Tommy je bil jezen deček, ki je, kot mu je pojasnil psihiater, predstavljal eno od identitetnih stanj v njegovem umu.
Oxnam se je pozneje spominjal, da je novico doživel, kot bi vanj zadela strela..
“Bil je popoln šok, kot da bi pravkar udaril potres,” je povedal za revijo TIME. “Moja druga reakcija je bila, da je vse skupaj navadna neumnost. To mora biti zdravnik, ki me skuša pretentati.”
Potem je začel iskati knjige o t.i. motnji multiple osebnosti, kot so ji takrat rekli. Prebral je tudi znamenito knjigo Sybil, ki opisuje življenje ženske z več identitetnimi stanji.
Postopoma je začel prepoznavati podobnosti s svojimi izkušnjami, toda tudi to ga ni takoj prepričalo. Diagnoze ni sprejel še dve ali tri leta, a se medtem že podal na pot dolgega, napornega in čustveno izčrpavajočega raziskovanja njegovega notranjega sveta.
Kdo vse je živel v Robertovem umu?
Tekom serije terapij je Oxnam postopoma prepoznal enajst identitetnih stanj. Med njimi so bili Tommy, Bobby, Wanda, Čarovnica, Knjižničar, Eyes (oči) in Baby (otročiček). Vsako je imelo svojo vlogo v njegovem notranjem doživljanju.
Tommy, ki se je prvi pojavil med terapijo, je bil poln jeze. Predstavljal je del njegovega notranjega sveta, v katerem so se nakopičila čustva, ki jih Oxnam v običajnem vsakdanjem življenju ni znal razumeti ali izraziti.
Bobby je bil eno od trojice identitetnih stanj, ki so dobila svoj glas v njegovi knjigi.
Wanda je bila ženska identiteta, medtem ko so imena, kot so Čarovnica, Knjižničar in Oči, nakazovala povsem drugačne notranje vloge.
Posebej pomemben je bil Baby, otroški del njegovega notranjega sveta, povezan s spomini na najzgodnejše obdobje življenja.
Oxnam je svoje identitete doživljal kot prebivalce zapletenega notranjega sveta, ki ga je opisoval kot grad – Castle. To ni bil resničen grad, temveč njegova notranja predstava, nekakšen zemljevid različnih delov njegovega doživljanja.
Nekatera identitetna stanja so poznala druga, nekatera so med seboj sodelovala, druga so bila v konfliktu. Robert sam pa dolgo ni vedel, kaj vse se odvija v njegovem umu. Prav zato je bilo njegovo življenje tako nenavadno.
Lahko je vodil pomembno mednarodno organizacijo, razpravljal o svetovni politiki in sprejemal zahtevne odločitve, hkrati pa doživljal izgube spomina in notranje stiske, ki jih ni znal pojasniti.
Ko se je odločil napisati knjigo, mu je prijatelj predlagal nekaj nenavadnega: naj ne pripoveduje vsega samo Robert, temveč naj spregovorijo tudi druge identitete. “To je povsem spremenilo knjigo,” je pozneje pojasnil Oxnam.
Namesto da bi bralec o njegovih notranjih stanjih izvedel zgolj iz pripovedi enega človeka, je lahko spoznal njihove različne glasove. “Ko sem Bobbyju, Tommyju, Wandi in drugim dovolil, da spregovorijo sami, je knjiga postala veliko bližja temu, kako sem sam doživljal disociativno motnjo identitete.”
S tem je bralcem želel omogočiti, da vsaj za trenutek vstopijo v svet, ki ga večina ljudi težko razume.
Spomini, ki jih je pred njim skrila disociacija
Toda najtežje odkritje ga je šele čakalo.
Med dolgotrajno psihoterapijo so se začeli pojavljati spomini, do katerih Oxnam pred tem ni imel dostopa.
Po njegovem pričevanju je bil v prvih petih letih življenja izpostavljen hudemu telesnemu in spolnemu nasilju. O teh izkušnjah je govoril z veliko težavo.
Opisoval je pretepanja, grožnje in poniževanja. Spominjal se je, da je moral kot majhen otrok sam odrezati šibo, s katero naj bi ga nato tepli.
Eden najbolj pretresljivih spominov je bil povezan s starim hladilnikom.
V zgodnjih štiridesetih letih so ameriška gospodinjstva začela stare ledenice zamenjevati z električnimi hladilniki. Oxnam je pripovedoval, da so ga kot majhnega otroka zaprli v eno od odsluženih ledenic. “Ni bilo mrzlo. Samo zraka ni bilo,” je povedal.
Vrata so se zaprla. Kričal je in klical na pomoč. Ni vedel, koliko časa je bil zaprt, niti kdo ga je nazadnje izpustil. Povedal je, da je prav ta izkušnja v njem pustila izjemno močan občutek klavstrofobije.
V intervjuju je omenil tudi spomine na spolno nasilje in grožnje, da ga bodo držeč za eno nogo spustili naravnost v lonec z vrelo vodo.
Za Oxnama so bili spomini na ta doživetja ključna pri razumevanju njegovega življenja. Zdaj, ko je vse to vedel, je razumel, zakaj se je njegov um na doživeto odzval, kot se je odzval.
In odzval se je z disociacijo.
V intervjuju pokasta je to pojasnil s pretresljivo preprostimi besedami. “Ko otroku vedno znova dopovedujejo, da je slab in da si zasluži trpljenje, se lahko en del njegovega doživljanja povsem zlomi, ” razloži. “Toda če obstaja še drugi del, ki reče: Tega ne bom prenašal. Nisem povsem slab …”
Po Oxnamovem razumevanju lahko otrok v takšni stiski razvije ločena identitetna stanja, ki mu pomagajo psihično preživeti tisto, česar sicer ne bi mogel prenesti. “Otrok spozna, da bo moral, če želi preživeti, ustvariti sebi lastno alternativo, ki mu bo pomagala nekaj tega bremena nositi.”
Na vprašanje, koliko časa je potreboval, da je vse to razumel, je Oxnam odgovoril s preprostim: “Petdeset let.“
Zakaj je moral biti vedno najboljši?
Z odkrivanjem svojega notranjega sveta je Oxnam začel drugače gledati tudi na svoje izjemne dosežke.
V mladosti je bil, kot je povedal sam, skoraj obseden z odličnostjo. Na fakulteti je pretipkal vse svoje zapiske, iz knjig izluščil najpomembnejše informacije in jih sistematično urejal. Njegov cilj ni bil samo razumeti snov. Želel je biti najboljši. “Želel sem dokazati, da nisem takšen, kot mi skušajo povedati, da sem,” je povedal, ko je govoril o negativni podobi samega sebe, ki jo je povezoval z otroškimi izkušnjami.
Enako je bilo pri športu.
Ko ga je oče seznanil z lokostrelstvom, se ni zadovoljil s tem, da bi se veščine zgolj naučil. Najprej je zmagal na klubskem tekmovanju, nato na državnem, nazadnje pa postal državni prvak.
“Vse to se je moralo zgoditi. Ne zato, ker bi imel to rad, ampak ker sem moral nekaj dokazati. Dokazati sem moral, da vendarle sem nekaj vreden.”
Ko se prijatelji obrnejo stran
Ko je leta 2005 izdal knjigo A Fractured Mind, se je zavedal, da tvega svoj ugled.
Disociativna motnja identitete je bila v javnosti takrat še vedno obdana s predsodki, nerazumevanjem in nezaupanjem. Oxnam je zato vedel, da bo njegovo priznanje marsikoga presenetilo, ni pa pričakoval, kako boleči bodo nekateri odzivi.
V intervjuju je povedal, da so se od njega odvrnili posamezni ljudje, s katerimi je dolga leta sodeloval, pisal članke in se srečeval na strokovnih konferencah. Nekateri so preprosto prenehali govoriti z njim. “Videl sem jih v prostoru, šel mimo in jih pozdravil. Od njih pa nisem dobil odgovora. Samo pogledali so stran.”
Za človeka, ki je toliko let gradil strokovne in osebne odnose, je bilo to izjemno boleče.
Eden od nekdanjih predsednikov Asia Society mu je po izidu knjige med vožnjo s podzemno železnico celo dejal: “Ničesar od tega ne verjamem. Nikoli nisem ničesar opazil.”
Oxnam v pogovoru ni skrival, da je bil osupel nad takšnim razmišljanjem. “Ali ljudje res pričakujejo, da bo nekdo z disociativno motnjo identitete v vsakem trenutku kazal očitne znake disociativnih identitet?”
Prav njegovo življenje je bilo dokaz, da lahko človek s takšno motnjo desetletja uspešno opravlja izjemno zahtevno delo, ne da bi okolica sploh vedela, v kakšni stiski je v resnici.
Posebej ga je zmotilo, da so njegovo knjigo v javnosti označevali kot ‘nenavadne spomine’. “Niso mogli uporabiti besede iskrena ali pretresljiva. Morali so uporabiti besedo nenavadna,” je dejal.
Navkljub povedanemu je bila njegova odločitev za javno razkritje premišljena.
Z ženo Vishakho Desai sta vedela, da bodo sledile tudi negativne reakcije, toda Oxnam je menil, da je pomembno, da nekdo z njegovim poklicnim ozadjem javno pove svojo zgodbo in tako pokaže, kako napačna je predstava, da ljudje z disociativno motnjo identitete ne morejo biti sposobni, uspešni ali ustvarjalni.
Ženska, ob kateri je spoznal drugačno družino
Vishakha Desai je imela v njegovem življenju posebno mesto.
Spoznala sta se v poklicnem okolju Asia Society, kjer je delala tudi sama. Pozneje je prav tako postala predsednica te ugledne organizacije. Oxnam je o njej govoril z izjemno toplino.
“Moja žena je tudi moja rešiteljica,” je povedal v intervjuju, nato pa dodal, da je prav njena podpora odločilno prispevala k njegovemu okrevanju, pa tudi, da je prav ob Vishakhini veliki indijski družini prvič zares doživel, kako je lahko videti družinsko življenje, v katerem prevladujejo toplina, povezanost in sprejemanje.
“Vishakha je bila ena od sedmih otrok. Nisem vedel, da lahko obstajajo tako velike družine, v katerih se imajo ljudje radi in se ne sovražijo,” je povedal.
Njeni sorodniki so ga sprejemali od samega začetka, kar je bilo zanj skoraj osupljivo odkritje. Človek, ki je vse življenje raziskoval tuje kulture, je šele v poznejših letih odkril nekaj, kar se mnogim zdi samoumevno: občutek varnosti in pripadnosti v družini.
Od razdrobljenosti do sodelovanja
Zdravljenje disociativne motnje identitete je bilo dolgo in zahtevno.
Oxnam je postopoma spoznaval različna identitetna stanja in se učil razumeti njihovo vlogo v svojem življenju. Tekom let terapije se je število ločenih identitetnih stanj zmanjšalo z enajst na tri, predvsem pa se je spremenil način njihovega medsebojnega delovanja. Alternativna identitetna stanja, kolikor jih je ostalo, so začela med seboj sodelovati. Kar se je najbolj očitno izrazilo pri njegovem umetniškem ustvarjanju.
Po odhodu iz Asia Society se je namreč začel resneje ukvarjati s kiparstvom, vse pa se je začelo po naključju.
Po neurju je na obali Long Islanda našel zanimiv kos naplavljenega lesa. Odnesel ga je domov, ga obdelal, pobarval in spoliral. Ko so obiskovalci videli njegov izdelek, so mu začeli govoriti, da je umetnik. Sam se je temu sprva smejal. Toda ustvarjanje ga je prevzelo.
V naslednjem desetletju je izdelal več kot sto skulptur, pozneje pa začel ustvarjati tudi abstraktna dela na papirju, pri katerih je uporabljal kitajsko črnilo in tradicionalni kaligrafski papir.
In prav pri umetnosti je odkril nekaj, kar je spremenilo njegov odnos do lastnega uma. “Ko ustvarjaš ne moreš vsega nadzorovati. Včasih moraš dovoliti, da se stvari zgodijo.”
Človek, ki je začel govoriti za druge
Po izidu knjige Oxnam ni ostal samo človek, ki je javnosti razkril svojo diagnozo, temveč postal tudi zagovornik večjega razumevanja disociativne motnje identitete in ljudi, ki z njo živijo.
V intervjujih in javnih nastopih je spregovoril o stigmi, o pomenu ustreznega zdravljenja in o tem, kako malo družba v resnici razume ljudi z resnimi duševnimi stiskami.
Posebej pomembno se mu je zdelo, da ljudje ne bi bili opredeljeni samo s svojo diagnozo. Njegovo življenje je namreč združevalo dve resničnosti, ki ju javnost pogosto težko poveže. Bil je človek z resnimi duševnimi težavami, a hkrati tudi briljanten intelektualec, spoštovan strokovnjak, uspešen voditelj in ustvarjalen umetnik. Eno ni izključevalo drugega.
Svoje izkušnje je začel povezovati tudi s širšim razmišljanjem o človeški identiteti.
Poudarjal je, da ljudje nismo tako preprosta in enovita bitja, kot si pogosto predstavljamo: “Tudi tisti, ki nimajo disociativne motnje identitete, imajo različne plati osebnosti, različne sposobnosti in različne načine doživljanja sveta. Ne pravim, da gre za povsem isto izkušnjo, želim pa ljudi spodbuditi, da naj se ne bojijo raziskovati lastne notranje kompleksnosti.”
Najtežje potovanje
Robert B. Oxnam je umrl 18. aprila 2024, star 81 let, zaradi zapletov Alzheimerjeve bolezni.
Za seboj je pustil izjemno poklicno dediščino: desetletja dela na področju azijskih študij, pomemben prispevek k ameriško-azijskemu razumevanju, knjige, umetniška dela in številne ljudi, na katere je vplival s svojim zagovorništvom na področju duševnega zdravja.
Oxnamova zgodba je zgodba o tem, kako lahko človek navzven doseže skoraj vse, kar družba razume kot uspeh, pa kljub temu v sebi nosi neizmerno bolečino. Je torej zgodba o tem, kako lahko izjemne sposobnosti in globoko trpljenje obstajajo drug ob drugem. In o tem, kako pomembno je, da človeka ne presojamo zgolj po tistem, kar vidimo na površini.
Proti koncu enega svojih intervjujev je Oxnam zastavil vprašanje, ki se zdi kot povzetek njegovega dolgega in nenavadnega življenja.
“Koliko let imamo na tem planetu? Kako lahko ta čas najbolje izkoristimo? Verjamem, da se del odgovora skriva v tem, da spoznamo sami sebe.“
Morda je prav to največje spoznanje človeka, ki je velik del življenja pomagal Ameriki razumeti Kitajsko, skoraj petdeset let pa je potreboval, da je začel razumeti samega sebe.