Odziv na nedavno opravičilo britanskega kolegija psihiatrov preživelcem, ki k opravičilu poziva še psihologe in zagovornike neobstoječega sindroma lažnega spomina.
Dr. Ashley Conway je spoštovan britanski psiholog, ki več kot 25 let pomaga ljudem, ki trpijo zaradi anksioznosti, stresa, travme in psihosomatike. Za specializirano javno strokovno-kritično spletno stran ’psychology UNREDACTED / BPSWatch’ je zapisal daljši odziv na objavo britanskega Kraljevega kolegija psihiatrov, v kateri ta javno prizna desetletja dolgo napačno (in celo škodljivo) obravnavo žrtev zlorab v otroštvu, nato pa za to tudi opraviči.
Odzivov na javno opravičilo najpomembnejše organizacije britanske psihiatrije se je v zadnjem mesecu, odkar je bila izjava objavljena, zvrstilo že kar nekaj – predvsem v Veliki Britaniji in na Danskem, je pa Conwayev odziv prvi, ki naslovi Britansko psihološko društvo in zagovornike ’lažnih spominov’.
Ashley Conway uvodoma najprej zapiše, da je nedavna izjava o stališču Kraljevega kolegija psihiatrov Združenega kraljestva (RCPsych) ’pogumna, iskrena in izjemna’, ter da predstavlja pomembno lekcijo tako za Britansko psihološko društvo (BPS) kot predstavniško telo psihologov v Združenem kraljestvu kot tudi za zagovornike ’sindroma lažnega spomina’ (FMS), nato pa nadaljuje:
“Morda je najpomembnejše posamezno sporočilo izjave RCPsych opravičilo in pomembno priznanje, da so službe za duševno zdravje v nekaterih primerih same povzročile dodatno škodo osebam, ki so preživele spolno zlorabo v otroštvu, razkrito šele mnogo pozneje. V izjavi je izrecno navedeno, da so preživeli ob iskanju pomoči na področju duševnega zdravja utrpeli ’škodo, ki bi se ji bilo mogoče izogniti’. Dokument priznava, da so lahko preživeli ob tem, ko so zlorabo končno razkrili, doživeli ponovno travmatizacijo.
Kolegij priznava tudi, da je razkritje lahko izjemno težavno in da se lahko preživeli srečajo z nejevero, neprimernim spraševanjem, neustreznimi odzivi in nezadostnimi ukrepi za njihovo zaščito. Zato zagovarja razumevanje razkritja kot procesa in ne kot enkratnega dogodka ter opozarja, da od posameznika ne bi smeli pričakovati, da bo nemudoma podal koherentno pripoved.
Obljublja tudi nov postopek za prihodnje projekte, s katerim naj bi bilo sodelovanje preživelih bolj smiselno, varno in podporno.
Izjava RCPsych je nastala v sodelovanju s preživelimi in je izrazito osredotočena nanje. Navaja, da morajo biti ’opravičila institucij pristna in iskrena ter nikoli razvodenela ali dvoumna’. Dokument presega trditev, da posamezni kliniki občasno ravnajo napačno. Priznava, da lahko običajne sistemske prakse same povzročajo iatrogeno škodo.”
Conwayev odziv na prelomno priznanje britanske psihiatrije se nato posebej posveti ’sindromu lažnega spomina’, ki se je desetletja uporabljal za diskreditacijo žrtev zlorab na sodiščih.
Psihiatri so se opravičili, kaj pa psihologi?
“Kolikor mi je znano, se Britansko društvo psihologov (BPS) ni nikoli opravičilo za to, da mu ni uspelo pripraviti smernic za psihologe, primerljivih z dokumentom RCPsych, in zdi se, da je bil na splošno naklonjen stališčem zagovornikov ’sindroma lažnega spomina’. Kot svetovalce pri vprašanjih spomina in prava v zvezi z razkritji zlorab v otroštvu je pogosto uporabljal zagovornike ’sindroma lažnega spomina’, na primer Elizabeth Loftus (ki je bila članica mednarodnega svetovalnega odbora revije The Psychologist ter svetovalnega odbora British Journal of Psychology) in pokojnega profesorja Martina Conwaya (ki je vodil skupino BPS Memory and Law Group ter bil dolga leta član svetovalnega odbora British False Memory Society). Revija The Psychologist pa je zagovornikom ’lažnega spomina’ skozi zgodovino namenjala nesorazmerno veliko prostora.”
Medtem ko psihiatrija zdaj priznava, da je bila z nekritično popularizacijo neobstoječega sindroma, za katerega nikoli ni bilo zares dokazov, tekom desetletij povzročena iatrogena škoda preživelcem, saj se njihovim pričevanjem ni verjelo ali pa se je tem zmanjševalo pomen, Conway poziva britanske psihologe, da storijo isto – in to tako v kliničnem kot raziskovalnem okolju.
Problem ni britanski, je globalen
“… v Angliji in Walesu je 3,1 milijona odraslih, starih od 18 do 74 let, doživelo spolno zlorabo pred 16. letom starosti … Vsako leto vsaj 500.000 otrok doživi spolno zlorabo s telesnim stikom … Vemo, da se spolna zloraba otrok v veliki meri ne prijavlja. ’To ni zgolj nacionalna kriza, temveč globalna.’” v izjavi, objavljeni 26. avgusta 2026, piše RCPsych, Conway pa dodaja:
“Izjava priznava zelo širok razpon posledic in spolno zlorabo v otroštvu povezuje s povečanim tveganjem za depresijo, anksioznost, posttravmatsko stresno motnjo (PTSM) in kompleksno PTSM, psihozo, motnje zaradi uživanja psihoaktivnih snovi, disociativne motnje, motnje hranjenja in diagnoze osebnostnih motenj. Obravnava tudi posledice za odnose, spolno funkcioniranje, samospoštovanje, izobraževanje, zaposlitev in telesno zdravje.”
Conway nato spet citira RCPsych-ov dokument:
“Določeni dogodki lahko sprožijo razkritje in/ali povzročijo ponovno travmatizacijo, na primer nacionalna medijska zgodba o zlorabi otrok ali življenjski dogodek, kot je smrt storilca zlorabe ali to, da posameznik sam postane starš. Sem lahko sodijo tudi nekateri telesni postopki ali preiskave, kot so zobozdravstveni posegi, odvzem brisa materničnega vratu, porod in podobno. Porodna travma se na primer pogosteje pojavlja pri osebah, ki so preživele spolno zlorabo v otroštvu. Vsi strokovnjaki morajo biti pozorni na takšne dogodke in na možnost, da se posameznik takrat odloči za razkritje. Prav tako se morajo zavedati možnosti, da lahko takšni dogodki pri nekaterih preživelih povečajo verjetnost razkritja. Ko preživeli ali njihovi družinski člani dosežejo določene razvojne mejnike, lahko to sproži prvo razkritje, kar zahteva izjemno občutljivo in sodelovalno obravnavo. Med takšne okoliščine lahko sodi (a) primer, ko otrok preživelega doseže isto starost, pri kateri je bil preživeli sam zlorabljen … To bi moralo biti vključeno v usposabljanje strokovnjakov za duševno zdravje.“
Citirano izjavo nato pospremi s komentarjem: “Torej tu ni nobene omembe o spornih terapevtih, ki naj bi vsajali lažne spomine, kot bi nas želela prepričati razlaga zagovornikov ’lažnega spomina’. Izjava dejansko priznava, da lahko strah kliničnih strokovnjakov pred ustvarjanjem lažnih spominov postane ovira za razkritje. Prav tako lahko razkritje preživelega ovira strah pred tem, da bodo njegove spomine označili za lažne.”
Nato ponovno citira izjavo RCPsych na delih, kjer se nanaša na zapoznelost razkritij:
“Povprečen čas do razkritja pri preživelih znaša od 16 do 24 let po zlorabi, dve tretjini preživelih pa zlorabe ne razkrijeta v otroštvu. Prav tako je veliko verjetneje, da bodo med osebami v sistemu obravnave duševnega zdravja odraslih preživelci spolne zlorabe kot v splošni populaciji.“
… in neustrezen odziv na razkritja v pravosodju:
“Postopki zaščite in kazenskega pravosodja: ti so lahko ovira za razkritje, če je kazenskopravni sistem osebo z duševnimi težavami že večkrat pustil na cedilu; 76 % ljudi, ki gredo skozi kazenskopravni postopek, pravi, da je ta vplival na njihovo duševno zdravje. Prisotnost disociacije: zaradi nje so lahko spomini fragmentirani in nejasni.«
Conway slednje poudari s citatom, ki sledi: “Procesiranje spomina med travmatičnimi izkušnjami in po njih … se razlikuje od procesiranja spomina pri netravmatičnih izkušnjah.“
Kar komentira z besedami:
“To je izjemno pomembna trditev. Pomeni, da so številne laboratorijske raziskave v zaprtih, varnih okoljih s prostovoljci, ki se uporabljajo kot ’znanstveni’ dokaz za ’sindrom lažnega spomina’, bolj ali manj nerelevantne za resnične travmatične situacije v dejanskem življenju. Predpostavljati, da nam takšne raziskave povedo, kako deluje travmatski spomin, je preprosto zavajajoče in lahko povzroči resno sodno krivico preživelemu.”
“Disociacija med dogodkom oziroma dogodki lahko povzroči delno ali popolno amnezijo za travmatično izkušnjo, kar je povezano s procesiranjem spomina,” je še nato en citat iz dokumenta, ki ga Conway označi kot ’še en udarec za trditev zagovornikov FMS-ja’, ki so desetletja trdili, da ’če se vam zgodi nekaj hudega, se tega vedno spominjate’.
Še več. V RCPsychovem dokumenti je namreč mogoče jasno brati: “Preživeli pogosto predstavijo zgodovino dogodkov, ki je fragmentirana, nedosledna ali zmedena. Dogodka oziroma dogodkov se morda ne morejo besedno spomniti in lahko doživljajo zgolj telesne občutke, povezane z zlorabo. Spomini na spolno zlorabo v otroštvu se jim lahko povrnejo v odraslosti, pogosto kot vznemirljiva, prekinjena in fragmentirana izkušnja, kar se lahko zgodi med zdravljenjem telesnih ali duševnih zdravstvenih težav.“
Ker zagovorniki ’sindroma lažnega spomina’ zanikajo prav disociacijo, Conway v nadaljevanju izpostavi prav dele izjave, ki jo gre razumeti kot nov konsenz znotraj britanske psihiatrije in se nanašajo prav nanjo:
“Disociacija med dogodkom oziroma dogodki lahko povzroči delno ali popolno amnezijo za travmatično izkušnjo, kar je povezano s procesiranjem spomina,” zapišejo, nato pa nadaljujejo.
“Disociacijo lahko razumemo kot ločitev področij izkustva, ki bi bila običajno med seboj povezana. Ljudje lahko opisujejo občutek, da so ’odrezani’ od svojih misli, občutkov, spominov ali celo identitete. Lahko jo razumemo kot skrajno obrambno strategijo preživetja – pobeg, ko pobeg ni mogoč. Disociacija je psihični proces, ki ga do neke mere in v določenem trenutku izkusi vsakdo ter je lahko prehoden ali trajen. Uporablja se lahko obrambno, prilagoditveno ali kot oblika zaščite. Disociacija kot obramba pred preplavljajočim in nevzdržnim strahom ter nemočjo je del hipoaktivacijskega odziva zamrznitve. Verjetno se pojavi kot odziv na travmo, zlasti če je oseba travmatične izkušnje doživela v otroštvu. Primeri disociacije vključujejo: depersonalizacijo in derealizacijo, epizode amnezije, zmedenost glede identitete, stanja fuge in odzive zamrznitve.”
“Sindrom lažnega spomina NE OBSTAJA!”
In potem RCPsychov dokument naredi še nekaj pomembnejšega. Povsem jasno zapiše, da ’sindrom lažnega spomina’ sploh ni dejanski sindrom, pa tudi ne diagnoza.
“Za tako imenovani ’sindrom lažnega spomina’ ni pomembne dokazne podlage in nikoli ni bil potrjen kot formalna medicinska diagnoza v nobenem priznanem psihološkem diagnostičnem sistemu. Ugotovljeno je bilo, da je za povrnjene spomine na spolno zlorabo v otroštvu ’verjetneje, da ustrezajo resničnim dogodkom zlorabe’.“
Conway na tem mestu, doda, da se je kljub pomanjkanju dokazov koncept lažnega spomina kot psihiatričnega sindroma desetletja uporabljal (in torej zlorabljal) tako v sodnih postopkih za diskreditacijo preživelih kot na področjih socialnega dela kot podlaga za odločitve o oskrbi posameznika.
“Čeprav ni nobenega dvoma, da je spomin lahko nezanesljiv in da je prihajalo do lažnih obtožb ali preklicev izjav po prvotni prijavi, dokazi kažejo, da se travmatska amnezija pojavi v 19–38 % dokumentiranih primerov spolne zlorabe otrok, pri čemer se spomini pozneje povrnejo. Lažne obtožbe so redke, manj kot četrtina anketirancev v raziskavi kriminalitete ONS, ki so bili posiljeni v otroštvu, pa je takrat o tem komu povedala. Med njimi jih je le 8 % povedalo osebi na uradnem položaju.“
A če ljudje praviloma govorijo resnico, ko končno spregovorijo o minulih zlorabah, zakaj ljudje tako zlahka nasedejo zagovornikom, ki promovirajo sindrom lažnega spomina, čeprav sindrom sploh ne obstaja?
Problem je nesrečna kultura nejevere glede obstoja spolne zlorabe otrok.
“Težave družbe pri priznavanju, da se dogaja nekaj tako grozljivega, kot je spolna zloraba otrok, so lahko posledica družbenega ali kulturnega zanikanja dejstva, da je nekaj tako zavržnega dejansko pogostejše, kot so ljudje sposobni zavestno sprejeti.“
Conway nato s citiranjem RCPsych-ovega dokumenta opozori še na nekaj pomembnega:
“Opozoriti je treba tudi, da preklic izjave ne pomeni, da je bila prvotna obtožba napačna; žrtve svoje izjave prekličejo iz številnih razlogov, kot so strah pred uradnim postopkom, grožnje storilcev zlorabe, pritisk ali strah pred posledicami s strani družine ter pomanjkanje zaupanja vase.“
Citirani del je pomemben, saj so teoretiki FMS prav dejstvo, da preživeli včasih prekličejo svoje izjave, pogosto uporabljali kot dokaz ’lažnega spomina’, kar pa nikakor ne drži.
Glas preživelcev naj bo v ospredju
Conway v nadaljevanju izpostavi še eno ’rak rano’ s področja, na katerega se nanaša RCPsychovo priznanje, t.j. pomanjkanje raziskovanja.
“Medical Research Council bi moral prednostno financirati standardizacijo in strateško izboljšanje raziskav spolne zlorabe v otroštvu, razkrite šele mnogo pozneje, ter zagotoviti, da vse naročene raziskave vključujejo smiselno sodelovanje pacientov in preživelih, ki jim je zagotovljena celovita podpora za aktivno sodelovanje.
Raziskave, ki jih vodijo preživeli, prepoznavajo rešitve za obravnavanje ključnih vprašanj razkritja, diagnoze in zdravljenja. Še vedno obstajajo precejšnje možnosti za izboljšanje raziskav, ki jih usmerjajo in vodijo preživeli ter v katerih je njihov glas resnično v ospredju.
Kako sodelovanje v kazenskopravnem sistemu vpliva na preživele spolnega nasilja/zlorabe (na primer na njihovo čustveno in psihološko dobrobit) in kakšno podporo potrebujejo med kazenskopravnimi postopki ter po njihovem zaključku?“
Conway je na tem mestu jasen na svoj ciničen način: “Zdi se, da tega ne upoštevajo niti zagovorniki FMS niti predstavniki BPS.”
Ob zaključku svojega kritičnega bloga Conway ponovno citira: “Glas preživelega in izvajanje skupnega odločanja morata biti v središču načrtovanja, oblikovanja in izvajanja vseh oblik zdravljenja ter poti oskrbe. Pomembno je, da se psihiatri in drugi strokovnjaki za duševno zdravje, ki delajo s preživelimi, zavedajo kompleksnosti spomina v povezavi z spolno zlorabo v otroštvu, koncepta lažnega spomina ter tega, kako lahko ta koncept vpliva na osebo, ki išče podporo – bodisi zaradi njenih preteklih stikov s službami bodisi zaradi načina, kako je koncept včasih predstavljen v medijih. Prav tako je bistveno, da klinični strokovnjaki razumejo pomen odprtega in spoštljivega poslušanja ob vsakem razkritju zlorabe.“
… in postreže s svojimi sklepnimi ugotovitvami najprej na račun zloglasnega sindroma ‘lažnega spomin’ (FMS).
“Tu ni prostora za izmikanje. Cesar je gol. In vedno je bil. Njihovo selektivno in neznanstveno sklepanje, ki daje prednost storilcem zlorabe, bi bilo treba za vedno odstraniti iz resnih razprav v psihologiji (razen morda kot učni primer škodljivega vpliva interesnih skupin na oblikovanje politik).”
… nato pa še na račun britanskih psihologov iz združenja BPS:
“Pogum RCPsych pri pripravi dokumenta, kakršnega bi lahko (in morda moral) pripraviti tudi BPS, je izjemen. Toda BPS se je odločil drugače in je bil pogosto sokriv pri zagovarjanju stališč FMS.
Težava ni bila v tem, da informacije ne bi bile na voljo – bile so. O nevarnostih poenostavljene (in neznanstvene) teorije FMS so bili članki napisani že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja (glej na primer Nash (1994), Freyd (1996 in 1998), Fish (1998) ter Conway (1998)). Nobeden od njih ni bil citiran v smernicah BPS skupine Memory and the Law, ki se nagibajo k stališčem FMS, dokazna podlaga pa se je v zadnjih petih letih še naprej širila (glej na primer Conway (2022 in 2023)).
Ta odsotnost česar koli, kar bi se približalo uravnoteženosti, zahteva iskreno javno opravičilo društva. Molk BPS je verjetno izdal na tisoče žrtev zlorabe.
Zamisel, da so polemike glede obtožb o lažnih spominih zgolj stvar mnenja ali svobode govora, je zgrešena. To ni bistvo problema.
Poglejte resnične podatke, resnično znanost ter resnično etiko tega vprašanja.
Javno se iskreno opravičite.
Pokažite skrb za preživele in jasno predstavite strategijo sprememb za psihologe.”