Jennifer Freyd je svoje starše zadnjič videla decembra 1990. Stara je bila 33 let, zaposlena kot redna profesorica psihologije na Univerzi Oregon, srečno poročena, mama dveh mladoletnih dečkov.
Njena starša, Peter in Pamela Freyd, sta kot običajno najavila svoj obisk za prihajajoči božič in – tako kot vsa minula leta – bi morala na družinsko praznovanje priti še njena šest let mlajša sestra Gwen.
A je bilo to leto drugače.
Že na jesen, torej mesece pred potrditvijo staršev, da ju lahko pričakuje za božič, je poklicala Jennifer, da bi jo obvestila, da tokrat ne pride.
“Nekaj,” je v telefonskem klicu rekla Gwen: “je zelo narobe z našo družino.”
Peter Freyd, priznani matematik, se je ravno takrat vrnil z rehabilitacije v psihiatrični bolnišnici Sillver Hill, kjer se za bolezni odvisnosti zdravijo slavni in bogati. Petrova dolga leta alkoholizma so na Gwen pustile posledice, saj je – brez starejše sestre, ki si je medtem že ustvarila svojo družino – morala sama preživeti pekel življenja z očetom alkoholikom.
Jennifer je skušala Gwen pregovoriti, naj vendarle pride, a jo je ta zavrnila.
Pri tem ni šlo za to, da bi sestri ne imeli enakega pogleda na stanje v družini: obe sta se strinjali, da je oče nadvse težaven in da se nenavadno vede, včasih tudi skrajno neprimerno. Potem je Gwen naenkrat rekla nekaj, kar je Jennifer pretreslo do samega bistva.
“Pa saj veš, da je bil najin oče spolno zlorabljen, kaj ne?” jo je vprašala Gwen.
“Ta stavek je bil zame kot potres,” se Jennifer spominja še trideset let kasneje. “To je bilo prvič, da je nekdo te besede izrekel na glas o moji družini.”
Ni bilo malo očetovih incidentov, ki jih je Jennifer tekom let odpisala kot šale, ekscentričnosti ali pretiravanja. Tu so bile njegove ponavljajoče se opazke, v katerih je bilo slutiti skoraj ponos, o njegovem statusu ‘vzdrževanega dečka’ prominentnega umetnika. Nato se je spomnila, kako je oče vedno želel razglabljati o Loliti. In potem je bil tu še nenavaden kipec, narejen po priliki njegovega penisa, ki je bil razstavljen na vidnem mestu njihove družinske dnevne sobe.
V trenutku, ko je slišala Gwen izreči povedano, je vse našteto ugledala v drugi luči. In to, kar se je še pred trenutki zdelo kot obvladljiva pritajena anksioznost, ki se je pojavila vedno, ko je bila v bližini očeta, je naenkrat postalo nekaj nevzdržnega.
Jennifer je takrat pričela obiskovati psihoterapevta.
Na njuni drugi seansi ji je v običajnem kliničnem intervjuju zastavil nekaj vprašanj. Ali kadi, koliko alkohola spije in ali je bila kdaj spolno zlorabljena. Na zadnje vprašanje je Jennifer brez vsakega razmisleka odgovorila: “Ne.”
Kasneje, še istega dne, pa se je pričela spominjati.
Jennifer do danes nikoli ni javno povedala, kaj natančno ji oče naredil. V tem, kot pravi sama, ne vidi nobene koristi. Če jo z vprašanji stisnejo v kot, bo rekla zgolj, da jo je zlorabil. Iz svojih najbolj zgodnjih spominov se spomni le posamičnih prizorov iz kopalnice v hiši, v kateri so živeli, ko ji je bilo komaj tri leta, njeni zadnji spomini na zlorabe pa datirajo v najstniška leta, kar pomeni, da so zlorabe zaobsegale obdobje najmanj enega desetletja. Vsi spomini se ji niso vrnili naenkrat, temveč postopoma, z največ intenzitete ravno v trenutku, ko sta starša prišla na obisk za božič.
Jenniferjin prvotni načrt je bil, da ta obisk nekako preživi. Svojemu možu, JQ, je povedala vse o svojih spominih in bila ob tem prepričana, da jih bo lahko začasno odrinila iz zavesti. Konec koncev je z njimi živela dolga leta, ne da bi ti nanjo ‘zares’ vplivali.
Ko pa sta se starša pojavila na njenih vhodnih vratih, je Jennifer pričelo skrbeti. Za svoja sinova.
Tisto prvo noč je moža prosila, naj spi na hodniku pred spalnico na ležišču, ki ga sicer uporabljajo, ko gredo kampirat. A tudi to ni bilo dovolj. Sredi noči je moža in otroka zbudila, da bi nato vsi štirje na vrat in na nos iskali zavetije v internatu kolidža, od koder so se z veliko razumevanja odzvali na njen paničen klic sredi noči.
Navsezgodaj zjutraj je JQ na Jenniferino željo poklical njene starše in jima povedal, da morata zapustiti njuno hišo. Zbegana Pam je zahtevala, da ji pove zakaj, JQ pa se je zagovoril: “Jennifer pravi, da jo je Peter zlorabil, ko je bila otrok, zato ga zdaj nočeva več videti v bližini otrok!” Peter je hčerino obtožbo takoj zanikal, a je to storil na način, ki je v JQ-ju zbudil še več sumov. V trenutku, ko je bil soočen z obtožbo, ni bil niti za hip zmeden ali razburjen. Zdel se je nenavadno pripravljen. Skoraj, kot bi to pričakoval.
Pam in Peter sta nato spakirala in odšla. Veliko prej, kot sta načrtovala.
“Kako naj bi se starši odzvali na obtožbe o zlorabah, ki so se zgodile pred desetletji? Če verjameš, da si – ali tvoj partner -, nedolžen, kako bi se to moralo slišati po telefonu? Kaj bi najverjetneje storili naslednje dni ali tedne po takšnem razkritju? Bi verjeli svojemu otroku ali ne? Bi otroka navkljub vsemu podprli ali ga odrezali iz svojega življenja,” se sprašuje raziskovalna novinarka in avtorica Katie Heaney, katere članek o kontroverznem rojstvu ‘sindroma lažnega spomina’ za The Cut na tem mestu povzemamo.
Pam in Peter Freyd sta izbrala maščevanje.
Maščevanje
Pam in Peter Freyd sta danes onkraj luže najbolj znana po tem, da sta leta 1992 ustanovila organizacijo False Memory Syndrome Foundation (v prevodu: Fundacijo sindroma lažnega spomina).
‘Poslanstvo’ njune (neprofitne, a še kako z milijonskmi donacijami najbolj bogatih Američanov podprte) fundacije je bilo popularizirati pojem ‘lažnega spomina’, t.j. sindroma, ki ne obstaja. Prav ta ‘sindrom’ je v naslednjih trideset letih postal glavno orodje pri zbujanju sumov v pričevanjih žrtev spolnega nasilja. V letih med 1992, ko je bila fundacija formirana, do decembra 2019, ko je povsem brez pompa čez noč prenehala delovati, je nudila neomejeno podporo odvetniškim ekipam, ki so pred obtožbami spolnih zlorab branile tudi tako velika imena, kot so bili Michael Jackson, Bill Cosby in Harvey Weinstein. S široko mrežo podpornikov, celo dela stroke in ob pomoči zares bogatih mecenov, med katerimi ni manjkalo zlorab obtoženih, jim je uspelo priti do odmevnih medijskih objav v tako prestižnih ameriških medijih, kot je The New York Times. Danes široko razširjeno prepričanje, da ne gre verjeti (niti lastnim) spominom na spolno zlorabo, gre tako v veliki meri pripisati prav odzivu Freydovih na obtožbe lastne hčere.
Čeprav je Pam Freyd prepričana drugače, pa Jennifer, nasprotno, nikoli ni želela iti s svojimi obtožbami v javnost, še manj svojega očeta ‘zvleči’ pred sodnika.
Nekaj mesecev po razkritju je Jennifer z materjo navezala stik prek e-korespondence. Želela si je sprave, ob tem pa nikakor ni računala na kakršnokoli opravičilo očeta. Vse, kar si je želela, je bila ljubezen matere in njena podpora.
Potem pa se je ton njunega dopisovanja naenkrat popolnoma spremenil.
Pam je postala obrambna in napadalna do Jennifer, Jennifer pa se je mama zdela sovražna.
Pam je nato obtožila Jennifer, da po univerzitetnem kolidžu (svojim študentom v razredu) javno razlaga, da je ‘žrtev spolne zlorabe’. Jennifer to zanika. Tudi danes, tri desetletja kasneje, ji termin ‘žrtve’ ni blizu, še manj je bila pripravljena tak termin zase uporabiti pred desetletji, saj bi ji to takrat zagotovo uničilo kariero.
Napetost je rasla in kmalu je Jennifer postalo jasno, da njena starša v ozadju pripravljata sodni primer proti lastni hčeri.
Deset mesecev po njihovem zadnjem skupnem božiču se je Jennifer morala soočiti s staršema.
Pam je namreč v vmesnem času pod psevdonimom objavljala akademske članke v manjši publikaciji z imenom Issues in Child Abuse Accusations. V teh člankih je popisala vse, kar se je dogajalo (le, da je v člankih Jennifer opisana kot Susan), a seveda s svojega ‘zornega kota’. Članki so tako govorili o hčeri, ki je očeta lažno obsodila spolne zlorabe. Jennifer je bila v teh člankih predstavljena kot ‘hči, ki je kot najstnica veliko eksperimentirala z drogami’, kar bi lahko razložilo njene ‘lažne spomine’. V svojih pisanjih je nato nizala še druge mogoče razloge: od tega, da je svoje sinove predolgo dojila, do tega, da je ljubosumna na materin profesionalni uspeh. Pozabila ni omeniti niti težave z anoreksijo in domnevno ‘obsedenost z ničvrednimi feminističnimi knjigami’.
Jennifer ni vedela, da vse te članke piše njena lastna mati. To je postalo jasno šele, ko ji je ta serijo teh poslala v zbornico, kjer je delala. Jennifer je bila ravno takrat kandidatka za napredovanje v polno profesuro.
Še več. V enem od teh člankov Pam nato razkrije svojo in hčerino identiteto. Naslov članka je bil “How Could This Happen? Coping With a False Accusation of Incest and Rape.” (v prevodu: Kako se je lahko to zgodilo? Kako preživeti lažne obtožbe incesta in posilstva.)
Mesec kasneje se je v lokalnem časopisu The Philadeplhia Inquirer pojavil članek novinarja Darrella Sifforda, ki je povzel Pamino pisanje. V članku, ki je izšel v časopisu v mestu, kjer je živela in delala Jennifer, je bilo med drugim zapisano, da je Jennifer do ‘spornih’ spominov prišla s pomočjo hipnoze. Jennifer do danes zanika, da bi sploh kdaj izkusila hipnozo. Sifford je nato objavil še tri podobne zgodbe domnevno ‘lažnih spominov’ in nekaj od tega je nato povzela sestrska založba Inquirerja v časniku Knight-Ridder, ki je bil dostopen širom ZDA. Kot je nato trdila Pam, naj bi bil Sifford šokiran nad izjemnim odzivom bralstva. V uredništvo naj bi se zgrnila pošta zlorab obtoženih staršev iz cele države, Sifford pa naj bi Pam potožil, da se vsi ti starši nimajo na koga obrniti v svoji stiski.
In tako sta Freydsa – oba ponosna akademika – to podporo zgradila sama.
Zloglasna fundacija promocije ‘lažnih spominov’ je nastala prav v obdobju (torej v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja), ko je državo zajela ‘moralna panika’ zaradi domnevnih množičnih spolnih zlorab otrok, imenovanih tudi: ‘satanistične obredne zlorabe‘.
In čeravno danes vemo, da je v luči razgretega ozračja in ogromno strahu zaskrbljenih staršev res prihajalo tudi do serije obtožb nedolžnih, pa desetletja kasneje postaja jasno še, da se je pod pretvezo, da gre zgolj za ‘čarovniške procese’, roki pravice izmuznil tudi marsikdo, ki je bil še kako kriv.
Moralna panika (na kratko)
Vse skupaj se je začelo leta 1980 s knjigo Lawrencea Pazderja Michelle se spominja, panika, ki je iz javnega ogorčenja izrasla, pa se je še celo desetletje napajala iz razvpitega primer množičnih zlorab na šoli McMartin. V medijih so se zaradi izjemnega zanimanja javnosti objavljala pričevanja, seznami simptomov, govorice in tehnike za raziskovanje ali odkrivanje ‘potlačenih spominov’ na zlorabe.
O ‘satanističnih obrednih zlorabah’ so govorili v pogovornih oddajah ter na strokovnih in verskih konferencah, z neprestanim medijskim pokrivanjem se je moralna panika razširila po ZDA in širše. Kot gobe po dežju so vzniknile obtožbe, na stotine njih, vrstili pa so se tudi kazenski procesi z različnimi rezultati. Ko je sodišče po sedmih letih sojenja v primeru šole McMartin oprostilo vseh pet obtoženih, so mnogi prišli do zaključka, da je šlo pri vsem skupaj ‘zgolj za moralno paniko’ in torej nekakšno ponovitev ‘čarovniških procesov’.
Da stvari v resnici še zdaleč niso tako enostavne, morda najbolj jasno dokazuje primer pisnega dvoboja dveh avtorjev na račun primera McMartin. To sta: Debbie Nathan, novinarke in avtorice bestselerjev, in Ross E. Cheit, profesor političnih znanosti in profesor mednarodnih in javnih zadev na Inštitutu za mednarodne in javne zadeve Univerze Brown v Watsonu.
V preteklosti večkrat nagrajena Debbie Nathan je leta 1995 napisala knjigo o t.i. ‘satanističnih obrednih zlorabah’ in z njimi povezanimi ‘čarovniškimi procesi’ v ZDA), s katero je povsem jasno zagovarjala tezo izmišljenega sindroma ‘lažnega spomina’ žrtev zlorab, njena stališča pa bodo še bolj jasna, če povemo, da je članica Nacionalnega centra za razum in pravico, ki med drugim ponuja podporo osebam, ki naj bi bile lažno obtožene spolne zlorabe. Profesor Cheit pa se je, nasprotno, kot prominenten akademik z lastno izkušnjo spolne zlorabe v otroštvu, raziskovanja primera šole McMartin lotil s povsem drugim ‘sentimentom’ desetletja kasneje in ugotovil, da je Nathan s sodelavci veliko tega (nadvse priročno glede na njeno siceršnjo agendo) izpustila. Dosegljivi sodni intervjuji in transkripti so namreč dokazovali, da se je v dotičnem primeru vendarle dogajalo nekaj, kar se ne bi smelo. In čeravno, kot v svoji knjigi iz leta 2014 trdi Cheit, drži, da je bilo obtoženih pet nedolžnih učiteljic, ki pa so bile oproščene že v predkazenskem postopku, pa to ne drži za enega od obtoženih učiteljev (in njegovo mamo). Ta naj bi v luči dokazov zlorabe otrok na sodišču te celo priznal, a bil na koncu vseeno vsega oproščen prav zaradi vsesplošnega prepričanja, da gre zgolj za paniko in ‘čarovniške procese’.
Debbie Nathan (znana tudi po knjigi Sybil Exposed – še ena žrtev zlorab, ki ji po njenem mnenju ‘ne gre verjeti’) je izid Cheitove knjige želela preprečiti z vsemi sredstvi, a ji to nazadnje ni uspelo, o čemer profesor Cheit med drugim piše tudi na svojem blogu.
Freydsova fundacija je vcvetela, ko sta se ji pridružila Ralph Underwager in Hollida Wakefield, poročen par psihologov, ki se je proslavil v vlogi ekspertnih prič v sodnih postopkih zoper obtožene ‘satanističnih obrednih zlorab’. Med člani fundacije je bil v zadnjih letih tudi Paul McHugh, sicer znan po svojem mnenju, da je ‘transspolnost psihološka motnja’, in Elizabeth Loftus, profesorica psihologije, ki je kot priča leta 1976 stopila v bran serijskemu morilcu Tedu Bundyju, preden je ta pobegnil in ubil še več ljudi.
Fundacija, ki je 28 let (dokler konec leta 2019 ni končno zaprla svoja vrata) naredila vse, da bi sočutje javnosti z žrtev spolnih zlorab preusmerila na obtožene storilce in zasejala dvom v vsakršna pričevanja o zlorabah, je celi generaciji žrtev zlorab brez dvoma naredila ogromno škode. Ta je vidna tudi na področju znanosti, ki si še vedno ni na jasnem, kako deluje človeški spomin in do katere mere se gre nanj zanesti. Raziskave zadnjih let, še posebno po zaslugi naprednih tehnologij slikanja možganov, pa vendarle zbujajo upanje, da bo zamujeno morda kmalu nadoknadeno.
Pogum
Pa Jennifer Freyd?
Trideset let kasneje o svojih starših pravi: “Želim jima le dobro. Želim pa si tudi, da bi že enkrat prevzela odgovornost za to, kar se je zgodilo, in se pokesala, a se bojim, da se to ne bo zgodilo.”
Jennifer Freyd je danes priznana raziskovalka, avtorica knjig, profesorica in predavateljica. Je tudi izjemno objavljana akademičarka, najbolj znana po svoji teoriji o travmi izdaje, institucionalni izdaji in institucionalnem pogumu.
Je tudi avtorica principa DARVO (skrajšano za: deny, attack, and reverse victim and offender, v prevodu: zanikanje, napad, zamenjava vlog med žrtvo in napadalcem).
DARVO bi poljudno lahko opisali z naslednjimi besedami: “Zlorabljevalec zanika, da se je zloraba zgodila, napade žrtev, ki želi, da bi zlorabljevalec prevzel odgovornost in trdi, da je, zlorabljevalec, v resnici žrtev te situacije, s čimer zamenja vloge žrtve in napadalca. Tipičen odziv zlorabljevalca torej ne zaobsega le ‘igranja žrtve’, ampak tudi obtoževanje žrtve.”