Disociativne obrambe so psihične obrambe h katerim se zateka tudi Oprah, ki je kot žrtev zlorab v otroštvu, o katerih je javno večkrat spregovorila, razvila še osebnostno lastnost ugajanja.
“Ko si žrtev zlorabe in moraš o tem molčati, vedno želiš ugoditi ljudem, ker so te naučili, da boš kaznovan, če spregovoriš. Ne znaš reči ne, ker tega koncepta sploh ne poznaš,” med drugim piše v knjigi Kaj se ti je zgodilo?, ki jo je napisala v soavtorstvu s psihiatrom, dr. Brucom D. Perryjem, ki nato pojasni:
“Ugajanje je klasičen obrambni mehanizem, del ustrežljivega vedenja, ki ga vidimo pri disociaciji. Vendar si je pomembno zapomniti, da disociacija in samoregulacijska disociativna vedenja niso vedno slabi. Zmožnost obvladovanja svojih disociativnih zmožnosti je zelo pomembna veščina in izboljša reflektivno kognicijo. Lažje se osredotočimo na določene naloge. Ko smo ‘v elementu’ in hipnotizirani, so to transu podobna stanja, ki jih omogoča disociacija. Ljudje, ki se naučijo nadzirati, kdaj in kako preidejo v stanje transa, imajo poseben dar. Zagotavljam vam, Oprah, da ste pri disociaciji zares dobri. To je ena vaših supermoči.”
Dr. Perry nato Oprah spomni na njeno ljubezen do branja in globokega razmišljanja, oboje je še kako povezano s sposobnostjo disociacije, t.j. sposobnostjo, da se v mislih preselimo drugam ali si predstavljamo prihodnost na način, ki je za mnoge pretežak.
“To je disociacija – zdrava je, zdravilna in produktivna. Zato moramo biti previdni, ko disociacijo označujemo kot patologijo, torej kot izključno negativno vedenje. To je lahko izjemna moč.”
Naravni blažilec v trenutku travme
Predstavljajte si naslednjo situacijo: doživimo manjšo prometno nezgodo in za trenutek smo v stanju preplaha. Naj pokličem zavarovalnico? Policijo? Nato drugi voznik nenadoma skoči iz avtomobila in začne kričati ter nam groziti s pištolo. Takrat se zgodi. Možgani za trenutek zamrznejo, avtomatično pa se vključi pomembna komponenta stresnega odziva: disociacija.
“Možgani nenehno spremljajo situacijo in ocenjujejo možnosti: Bom lahko pobegnil? Bom zmagal v tem boju? Če sporočijo, da ni mogoče zmagati v boju s človekom, ki ima pištolo, se začnemo izogibati dodatnemu konfliktu in pričnemo opravičevati. Občutek imamo, da od zunaj gledamo, kaj se nam dogaja, kot bi bili v filmu. Robotsko se pokorimo njegovim zahtevam in takoj plačamo zahtevano vsoto. Občutek časa se popači. Disociiramo se. Telo se pripravlja na potencialno poškodbo, srčni utrip se zniža. Namesto da bi kri stekla v mišice, kjer bi nam pomagala pri boju ali begu, omejimo pretok krvi v periferijo. Lahko pobledimo ali celo omedlimo. Telo se pripravlja na poškodbo tako, da nas odklopi od grožnje iz zunanjega sveta in nas preusmeri v notranji svet. Telo sprosti endogene opioide – endorfin, enkefalin – ki delujejo kot naravni analgetik, in dobesedno imamo občutek, da od zunaj opazujemo dogajanje,” trdi dr. Bruce D. Perry.
Ljudje takšne izkušnje opisujejo kot ‘zunajtelesne izkušnje’, pri čemer v resnici ne gre za nič zares mističnega, temveč za normalen disociativni odziv na ekstremno stresno in potencialno izjemno bolečo situacijo.
Disociacija je normalna in povsem naravna obrambna sposobnost psihe in telesa, da nas pred bolečino in stisko družno zaščitita. Ta sposobnost je dana vsem ljudem, nanjo pa lahko “računamo” v zares ekstremnih situacijah.
Disociiramo vsi, tudi dojenčki
Ekstremne situacije pa niso zgolj navzkrižen strelni ogenj in prometne nesreče. K disociaciji se namreč zatekajo že dojenčki.
Pri dojenčkih je značilen (stresni) odziv bega ali boja njihov jok. Toda če nihče ne pride (ali pa je oseba, ki se pojavi, jezna), začne nemočni otrok disociirati, da bi preživel to situacijo.
Podobno se kasneje dogaja pri otrocih, mladini in odraslih, ko so ti soočeni z neizogibno bolečino ali stisko.
Telo in um reagirata družno tako, da se sproži vrsta nevrofizioloških sprememb, vključno s sproščanjem telesu lastnih opioidov. Ko ljudje ta stanja opisujejo, rečejo, da se je čas upočasnil.
“Ko smo v disociativnem stanju, se občutek za čas raztopi. Doživetja, ki trajajo samo nekaj sekund, se lahko zdijo dolga več minut. Minute občutimo tako, kot bi bi bili ujeti v brezčasnem trenutku,” razloži dr. Berry. “Pogosto sem po streljanju govoril z agenti FBI. Včasih agent osem minut opisuje dogodek, ki je trajal samo deset sekund. Njegovi možgani namreč oblebdijo v tem trenutku. Človek izstopi iz svojega telesa in opazuje dogajanje.”
Eden najboljših prikazov fenomena disociacije na platnu bi po mnenju mnogih lahko našli v enem zadnjih kadrov filma Reševanje vojaka Ryana. Trenutek je odlično upodobil vedno znova izjemni Tom Hanks.
Čeprav se zdi, da liku, ki ga igra Tom Hanks, disociacija v situaciji ne pomaga, ne gre spregledati brezizhodnosti trenutka, v katerem se ta znajde. V situaciji, iz katere ni izhoda, je prav disociacija še edini možni odziv. V luči gotove smrti (ali nje grožnje) disociacija prinaša najmanj ublažitev zares ekstremne psihične stiske in hudih fizičnih bolečin. O tem pričajo tudi zgodbe o vojakih, ki jim je granata povsem raztrgala telo, a so se od sveta v svojih zadnjih trenutkih poslovili brez bolečin (za kar so poskrbeli telesni opioidi) in celo z nasmeškom na obrazu (po zaslugi disociacije).
Disociacija ni nič slabega
Disociacija je skratka normalna, naravna in vsem dostopna prilagoditvena zmožnost.
“Razumeti moramo, da disociacija ni nič slabega, čeprav se lahko zgodi v slabih okoliščinah. Dobro je, da se disociiramo,” pravi dr. Perry in doda: “Pri otroku, ki sanjari pri pouku, se lahko nakazuje ustvarjalnost. Današnji izobraževalni sistem producira delavce, ni pa primerno okolje za ustvarjalce, umetnike in bodoče voditelje.”
Disociacija pa seveda obstaja na spektru.
Disociacija na spektru
Če t.i. normalno disociacijo (tudi) dnevno izkuša prav vsak človek, pa naj bi disociativno motnjo vsaj enkrat v življenju doživelo od 10 do 11 % populacije. To hkrati pomeni, da so te motnje enako pogoste kot motnje razpoloženja (t.j. klinične depresije).
Normalna disociacija
Gre za stanje, v katerega ljudje zapademo, ko gledamo televizijo in se zalotimo, da zaradi zamišljenosti nismo bili najbolj pozorni na dogajanje na ekranu. Zgodi se nam, ko vozimo avtomobil po dobro znani poti, zato med vožnjo kot na avtopilotu razmišljamo o vsem drugem, samo o konkretni vožnji ne. Te se zavemo šele, ko se na cilju včasih vprašamo: kdaj mi je uspelo vse to odpeljati? V disociativna stanja zapadamo tudi, ko poslušamo nam ljubo glasbo (in ob tem pozabimo na običajne skrbi) ali pa, ko se za nekaj ur ’potopimo’ v še posebno razburljiv roman. Ljudje množično disociirajo tudi, ko izgubijo občutek za čas ob pregledovanju objav na družbenih omrežjih.
Disociativni obrambni odziv
Meja med domnevno normalnimi stanji disociativnosti in motnjami na disociativnem spektru je zabrisana. Stroka si ni povsem na jasnem glede tega, kdaj je disociativnost še v mejah normale in kdaj že prehaja v svojo patologijo.
Nekaj primeri klasičnih disociativnih odzivov, od katerih nekaj njih lahko nakazuje, da bi ljudje zanje morda lahko potrebovali tudi pomoč:
- Človek, katerega partner je umrl, čustveno povsem otopi, da bi lahko izpeljal organizacijo pogreba.
- Moški, ki se je ločil od žene in izgubil službo, da bi kmalu zatem povsem izgubil stik s sabo tako, da se v ogledalu ne prepozna več in ima občutek, kot da se vse skupaj dogaja nekomu drugemu.
- Mlada ženska, ki je doživela spolni napad, se morda lahko spominja napadalca, ki se ji je hitro približeval, pa tudi trenutkov, ko je že bila v varnem zavetju doma, ne more pa se spomniti tudi napada.
Za vse tri primere še vedno velja, da gre za povsem normalne odzive na hudo stisko, šok ali travmo, zgolj od začasnosti ali kroničnosti motenega čustvovanja, mišljenja ali delovanja pa je, ali bi stroka dano stanje že uvrstila med disociativne motnje.
Disociativne motnje
Kot motnje lahko disociacijo vidimo takrat, ko ljudje zaradi nje ne morejo več dobro funkcionirati, njihovo zasebno in profesionalno življenje pa je okrnjeno.
Obstaja več vrst disociativnih motenj – od najbolj blagih in začasnih do najtežjih in kroničnih:
- trenutni disociacijski odziv na stresni dogodek (nesreča, operacija, smrt bližnjega, ločitev, zadetek na lotu),
- posttravmatski stresni sindrom,
- derealizacija,
- depersonalizacija,
- disociativna fuga,
- disociativni trans,
- disociativna amnezija,
- nespecifizirana disociativna motnja identitete in motnje identitete zaradi dolgotrajnega in zastrašujočega mučenja (pranje možganov, indoktrinacija),
- disociativna identitetna motnja (posttravmatski stresni sindrom z izvorom v otroštvu).
Disociativne motnje zdravimo s psihoterapijo, pomagajo pa tudi vaje čuječnosti, joga, ples, pisanje dnevnika, slikanje in podobne aktivnosti, ki nas čustveno regulirajo in/ali vračajo nazaj v telo, resničnost in sedanji trenutek.