Travmatska disociacija – nekoč imenovana multipla osebnost ali mnogoterost, zdaj pa disociativna motnja identitete – je do danes postala povsem obvladljiva po zaslugi pravega psihoterapevtskega pristopa, razumevanja, resnične slišanosti in veliko empatije. Rezultat je bolj integrirana, fluidna in funkcionalna osebnost.
Funkcionalna pluralnost je mogoča
Da pluralnost sama po sebi ni problem, dokazujejo številni izjemni posamezniki, ki skrajni disociaciji navkljub živijo polna in uspešna življenja. Problem skrajne disociacije namreč niso vdori delov sebstva v zavest, temveč stopnja amnezije, konflikti med alternativnimi stanji, samodestruktivnost in disfunkcija psihe.
Ali kot trdi dr. Colin Ross: “Problem ni pluralnost sama po sebi, temveč stopnja patološke disociacije. Velika je razlika med aktivnim klasičnim primerom skrajne disociacije in posameznikom z zdravo funkcionalno pluralnostjo.”
O tem bolje podučena stroka tako prepoznava tri večje skupine glede na stopnjo simptomatike, od česar je odvisna tako njihova potencialna funkcionalnost kot prognoza zdravljenja motnje:
- Pacienti, katerih simptomi so večinoma disociativni in posttravmatični, praviloma dobro funkcionirajo, s pomočjo psihoterapije pa lahko popolnoma okrevajo.
- Pacienti, pri katerih so disociativni simptomi obremenjeni s pridruženimi motnjami, med katerimi so najpogostejše osebnostne motnje, razpoloženjske motnje, motnje hranjenja in bolezni odvisnosti, napredujejo počasneje, izkusijo več kriznih epizod, prognoza pa je manj ugodna.
- Paciente, katerih disociativni simptomi so obremenjeni tako z drugimi pridruženimi motnjami kot globoko čustveno navezanostjo na zlorabljevalce. Te je najtežje zdraviti. Njihovo zdravljenje je tudi najbolj dolgotrajno in praviloma bolj usmerjeno v blaženje simptomatike kot integracijo.
Skrajne disociativce je skratka mogoče najti na celotnem spektru funkcionalnosti: od povsem nefunkcionalnih do visoko funkcionalnih posameznikov, ki izkušajo zgolj minimalne motnje na področju odnosov (z otroci, partnerjem ali prijatelji), medtem ko je področje kariere pogosto nedotaknjeno.
Znaki, ki bi lahko kazali na travmatsko disociacijo:
- Se vam je kdaj zgodilo, da ste se ujeli pri početju nečesa, a je bilo čutiti, kot da tega ne počnete vi?
- So vas ljudje kdaj opomnili, da ste se vedli kot drugačen človek, z drugo telesno govorico, drugačnim glasom?
- Se vam je kdaj zgodilo, da ste se zbudili nekje, ne da bi vedeli, kako ste tja prišli?
- Ste v svojih beležkah ali dnevniku kdaj našli besedila, za katere veste, da jih niste vi zapisali?
- Se vam je kdaj zgodilo, da bi se tekom dneva spomnili nečesa, kar se je zgodilo, nekaj ur kasneje pa vam del spomina ni bil več dosegljiv ali pa je od dogodka ostalo le nekaj posamičnih spominskih slik?
- Se vam je kdaj zgodilo, da ste bili tik pred tem, da doživete panični napad, potem pa ste se v hipu pomirili tako, kot bi vam nekdo povedal, da bo še vse v redu?
- Se vam je kdaj zgodilo, da je vaš srčni utrip prešel iz podivjanega ritma v popolnoma umirjeno bitje v zgolj nekaj trenutkih, kot bi nekdo pritisnil na stikalo?
- Se vam kdaj zgodi, da vidite preblisk ali čutite pritisk, skoraj kot dotik, na vašem hrbtu, rokah ali glavi?
- Ste imeli kdaj občutek neke prisotnosti, kot da je nekdo čisto blizu vas, skoraj kot kakšen duh?
- Ste imeli kdaj prebliske slik (podobne spominom) v vašem umu, v katerih ste videli te iste ljudi stati poleg vas?
- Ali kdaj slišite glasove, ki se zdijo bolj kot glasovi, ki se zgodijo znotraj vaše glave, kadar berete, pa vseeno veste, da to niste vi?
- Ali slišite nekakšno nerganje ali opazko ali samo eno besedo ali pa vas preplavijo občutki in senzacije, ki se ne zdijo povsem lastne? Ali morda čutite, kot bi vam nekdo nekaj želel povedati, vi pa ne veste kdo bi naj to bil ali kaj naj bi rekel?
- Ste v otroštvu, pred 7 do 9 letom starosti, doživeli posebno hudo travmatično izkušnjo, zaradi katere ste bili prepričani, da ne boste preživeli, hkrati pa niste imeli nikogar, h kateremu bi se lahko zatekli po pomoč?
* zgoraj našteta simptomatika je zbir izkustev posameznikov, ki živijo z disociativno motnjo identitete, in o tem poročajo na družbenih omrežjih in spletnih forumih
Tako je disociacija videti od zunaj
Nekaj jasnih znakov, po katerih lahko pri nekom prepoznate pretiran disociativen odziv (ne pa nujno tudi travmatsko oz. skrajno disociacijo):
- Se zdijo psihično odsotni ali zasanjani?
- Je njihov pogled zdi nekako ‘steklen’?
- Se je spremenil njihov ton glasu?
- So postali bolj tihi in vase zaprti kot običajno?
- Se zdi, kot da strmijo v prazno?
Če opazite, da je nekdo v vaši bližini poudarjeno disociativen, situacija pa se zdi varna, mu lahko pomagate tako, da poskrbite, da bi se počutil še bolj varnega.
Naslednje namige lahko uporabite tudi, če se sami počutite disociativni:
- Človeka odpeljite na mesto, kjer se bo počutil varnega.
- Prostor nekoliko zatemnite in odstranite moteče zvoke.
- Človeku ponudite predmete, ki so prijetni na dotik, ki so tolažeči.
- Znižajte ton svojega glasu.
- Človeka odpeljite na miren kraj zunaj, v naravo …
- Fizičen dotik (podpore) uporabite šele, ko veste, da je to že primerno.
- V situacijah, ki bi lahko postale za disociativca nevarne (zaradi samopoškodovanja), poiščite pomoč drugih.
V veliko pomoč so enostavne psihološke tehnike umirjanja in prizemljevanja. Pozornost človeka, ki izkuša močan disociativen odziv, nežno preusmerite na uporabo petih čutov (gre za preprosto tehniko vračanja v ‘tukaj in zdaj’).
Vprašajte ga, kaj v danem trenutku vidi (in v neposredni okolici na primer najde pet modrih stvari). Nadaljujte na podoben način s tem, kar sliši, voha, otipa ali okuša. Izjemno dragocena tehnika je tudi tehnika počasnega izdiha. Prav osredotočenje na upočasnjeno dihanje namreč pomiri razburjen živčen sistem in človeku pomaga vrnitev v tukaj iz zdaj.
Filmi
Filmska industrija do danes še ni uspela postreči z zares dobrim prikazom disociativne identitetne motnje. Vse od filma Trije Evini obrazi (The Three Faces of Eve) iz leta 1957 filmska industrija streže le s prikazi pretiranih in jasno vidnih premen med osebnostnimi stanji, kar pa nikakor ni skladno z resničnostjo.
Poleg redkih filmov iz žanra biografij dotično motnjo praviloma zlorabljajo za dodobra iztrošen scenaristični zaplet v grozljivkah, v katerih imajo zlobneži poleg psihopatskih tendenc tudi drugotna osebnostna stanja. Med tovrstne predstavnike, ki jih je veliko preveč, bi spadala tako Razcepljen (Split, 2016) kot kultni Hitchcockov Psiho (Psycho, 1960).
Morda bi bilo na tem mestu vendarle smiselno opozoriti na nekaj filmov, ki sicer ne govorijo o disociativni motnji identitete (saj v njih umanjka prikaz amnezije), a se vseeno zdijo ustreznejši prikaz drugotnih osebnostnih stanj in disociativne simptomatike.
Med takšne filme bi lahko uvrstili Plamen (Blaze, 2022), Birdman (Birdman or The Unexpected Virtue of Ignorance, 2014), Amelie (Le fabuleux destin d’Amélie Poulain, 2001) in Skrivnostno življenje Walterja Mittyja (The Secret Life of Walter Mitty, 2013).
Biografije in resnične zgodbe
- Voices Within: The Lives of Truddi Chase (1990)
- Sybil (1976, 2007)
- The Three Faces of Eve (1957)
- Frankie & Alice (2010)
- Shattered Mind (1996)
Fikcija: drame in grozljivke
- Fight Club (1999)
- Waking Madison (2010)
- Primal Fear (1996)
- Identity (2003)
- Shutter Island (2010)
Fikcija: lahkotnejši žanri
- My Favorite Girlfriend (2022)
- What if it Works? (2017)
- Me, Myself and Irene (2000)
Serije
- Moon Knight
- Mr. Robot
- United States of Tara
- Doom Patrol
- The Crowded room
Naj na tem mestu opozorimo še na tankočutno in slikovito serijo Ana z Zelene domačije (Anne with an E, 2017), ker predstavlja odličen prikaz tako otroške travme kot disociativnih obramb nanje.
Dokumentarci
- Busy inside (2020)
- Many Sides of Jane (2019)
- We are Mary (2015)
- The Woman with 7 Personalities (2004)
Na tem mestu bi glede na tematiko morali omeniti tudi serijo Monsters Inside: The 24 Faces of Billy Milligan, ki jo je Netflix posnel navkljub protestom disociativcev, njihovih podpornikov in dela stroke. Gre namreč za razvpit sodni primer zoper posiljevalca konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja v ZDA, ki se je v zgodovino zapisal kot prvi človek, ki se je pred sodiščem zagovarjal z diagnozo multiple osebnosti in bil oproščen. Serija o kontroverznem primeru, ki je razdelil Ameriko, na koncu ne uspe odgovoriti na vprašanje, ali je bil Billy Milligan v resnici multipla osebnost ali zgolj narcistični sociopat, ki je za nos potegnil ameriški sodni sistem, medije in javnost. Znano pa je, da se je kazni kasneje s hlinjenjem multiple osebnosti poskušalo ogniti še nekaj kriminalcev, a je bilo to praviloma brezuspešno.
Knjige
Knjige o travmi, posledicah travme in disociaciji:
- Psihoanalitična diagnostika – Nancy McWilliams
- Prva oseba množine – Cameron West
- Notranji svet travme – Donald Kalsched
- Kako prebuditi tigra: zdravljenje travm – Peter Levine
- Kaj se ti je zgodilo? – Oprah Winfrey in dr. Bruce Perry
- Telo si vse zapomni- Bessel van der Kolk M.D.
Naj na tem mestu opozorimo še na knjigo Nataše Zupanc – V očeh kobre. Ta pripoved o otroški travmi, disociaciji in stigmi velja za prvo tovrstno pričevanje na naših prostorih, upajmo pa, da ji bodo kmalu sledila tudi druga.
YouTube
Na YouTubu je mogoče najti številne kanale posameznikov, ki živijo z disociativno motnjo identitete, pa tudi psihiatrov, psihologov in psihoterapevtov, ki pojasnjujejo motnje disociativnega spektra.
V nadaljevanju naštevamo le nekaj vidnejših:
Blogi in spletne strani
Spletne strani (in blogi), ki pišejo o travmi, disociaciji in disociativni identitetni motnji:
Znani posamezniki
V nadaljevanju naštevamo nekaj znanih imen posameznikov, med katerimi so tudi znani glasbeniki, igralci, slikarji in znanstveniki:
- Joan Baez
- Adam Duritz
- AnnaLynne McCord
- Lady Gaga
- Kim Noble
- Truddi Chase
- Marilyn Van Derbur
- Robert Oxnam
- Jenny Haynes
Za veliko več njih se o tem le ugiba. Med njimi so Nicki Minaj, Britney Spears in Mel Gibson, za disociativno identitetno motnjo pa naj bi trpela tudi Marilyn Monroe, česar pa ni mogoče z gotovostjo potrditi. Po drugi strani pa je Carl G. Jung v svoji avtobiografiji Spomini, sanje, misli odkrito pisal o tem, da je imel v sebi dve osebi. Imenoval ju je kar ‘osebnost št. 1’ in ‘osebnost št. 2’. Svojo drugo, resnejšo in skoraj transendentno, identiteto naj bi kasneje z elaboracijo simbolnega obreda uspel tudi integrirati.
Priporočila za nadaljno raziskovanje
Študije
Z vse večjo dostopnostjo študij in njihovih izsledkov s področja raziskovanja disociacije in disociativnih motenj se počasi, a vendarle spreminja razumevanje te vrste travmatskega odziva. Mnenja, da disociativna identitetna motnja, ki kaže sledi jasnega nevrobiološkega in nevrorazvojnega izvora, predstavlja predvsem nesporen primer izjemnega potenciala, ki so ga sposobni človeški nevroplastični možgani, pa že dolgo niso več tako redka.
Naj v nadaljevanju zainteresirane bralce opozorim na študije, ki jih boste s pomočjo spodnjih naslovih našli javno objavljene na spletu:
- Dissociation debates: everything you know is wrong – Richard J. Loewenstein (2018)
- Dissociative identity disorder: out of the shadows at last? – Antje A. T. S. Reinders, Dick J. Veltman (2020)
- Separating Fact from Fiction: An Empirical Examination of Six Myths About Dissociative Identity Disorder – Bethany L. Brand, Vedat Sar, Pam Stavropoulos, Christa Krüger, Marilyn Korzekwa, Alfonsto Martizen-Taboas, Warwick Middleton (2016)
Naslovna fotografija: Chat GPT