EMŠO-izem: Predsodek do tega, kar bom že jutri tudi jaz!

Učene glave že desetletja ugotavljajo, kako avtomatično ljudje socialno predalčkamo drugi druge. In nekatere kategorije – rasa, spol in starost – so celo tako avtomatične, da zanje uporabljajo kar termin ‘primitivne kategorije’.

Dobro se ve tudi, zakaj to počnemo.

Sicer izjemna kompleksnost socialnega življenja se tako naenkrat zdi bolj ‘urejena, jasna in obvladljiva’. Zgolj iluzija, seveda, a zdi se, da nas to do neke mere niti ne moti. Problem nastane šele, ko naletimo na kategorizacijo in stereotipizacijo, ki je uperjena proti nam. In če ne prej, se takrat zavemo, kako zelo zmotno, krivično in neupravičeno je lahko takšno predalčkanje. Šele takrat postanemo senzitivizirani na predsodke in stereotipe, ki se tičejo nas samih – pa naj bo to rase, spola ali drugega identifikacijskega sidra za potencialno stereotipiziranje – in kar je še bolj zanimivo: tudi na markerje tistih ‘izmov’, ki se nas osebno (sploh še) ne tičejo.

Bi torej večstoletni družbeno krivični diskriminaciji nežnejšega spola lahko pripisali tudi njihovo že pregovorno večjo občutljivost (in posledično pripravljenost na revolt) do stereotipiziranja večjega dela marginaliziranih skupin? Krivica in iz nje izhajajoča bolečina vsekakor prebuja empatijo, empatija pa že po definiciji presega meje zgolj sebi lastnega. Je torej ravno zato med ženskami najti manj (skozi socializacijo privzgojene) homofobije, ksenofobije …?

A preden tematsko zaidemo predaleč, naj se vrnemo v domeno tiste od primitivnih kategorizacij, ki je predmet dotičnega bloga.

Predsodek, ki se mu ne ogne nihče!

Od vseh treh najbolj primarnih (torej najbolj avtomatičnih in zatorej primitivnih) kategorizacij zna stroka danes že veliko tega povedati o rasizmu in seksizmu, le malo tega pa je znanega (in raziskanega) na področju predsodkov in stereotipov, ki so povezani s starostjo (t.i. diskriminacija glede na starost ali kar EMŠO-izem).

Kar je po svoje precej nenavadno, saj se za razliko od spolnih in rasnih predsodkov, ki se jim človek lahko ogne (v zahodnih družbah bi bil to torej belopolti moški, ki je tradicionalno imel (in do neke mere še ima) v rokah večino vzvodov družbene moči), pa se zadnji kategorizaciji praktično (razen s prezgodnjo smrtjo) ne ogne nihče.

Zakaj nas torej že danes ne motijo predsodki in stereotipi, s katerimi bomo najverjetneje imeli težave že čez nekaj deset let?

Najverjetneje zato, ker se o validnosti slednjih v danem trenutku (še) ne sprašujemo.

A morda bi se prav to morali. Vsekakor raje tukaj in zdaj, ker bo tam in takrat prepozno! Za nas same (enkrat v prihodnosti), seveda!

Popularna prepričanja, ki ne držijo!

Eno od široko razširjenih prepričanj o starosti, ki ne držijo, je gotovo:

  • kreativnost in starost ne gresta dobro z roko v roki!

Kreativnost naj bi bila domena mladih. Stroka sicer pravi, da naj bi to do neke mere bilo sicer res, a ne na takšen način, na kakršnega si to običajno predstavljamo.

Upad kreativnosti se namreč ne zgodi takrat, ko smo stari 40 ali 50 let, temveč takrat, ko prvič v življenju vstopimo v šolsko učilnico.

Ko smo stari pet ali šest let, uporabljamo okoli 80% našega kreativnega potenciala. Takrat dnevno izumljamo in spoznavamo izjemne stvari (ne glede na to, da v resnici večinoma odkrivamo ‘toplo vodo’). Dejstvo je, da smo takrat neizmerno inovativni.

Do takrat, ko smo stari okoli 12 let, pa naj bi naš kreativni output padel na okoli 2% našega potenciala. In na približno tej stopnji nato ostanemo CELO SVOJE ŽIVLJENJE!

Kaj se nam pravzaprav zgodi?

V teh nekaj zgodnjih letih naše sekundarne socializacije:

  • plačamo visoko ceno za to, da se prilagodimo. Da pripadamo. Govorimo skratka o konformizmu, ki je do neke mere nujen, da bi lahko živeli skupaj z drugimi ljudmi. Prevzamemo njihova pravila in vrednote. Predvsem se naučimo, česa vsega NE SMEMO. Tako nas ujamejo in vkalupijo v red, ki že obstaja (in ne tistega, ki bi ga morda na novo ukrojili po lastni volji in viziji). In kadarkoli kdo v tem oziru ostaja kreativen (in torej do neke mere za družbo nepredvidljiv, ta na nek način ogroža življenje v sicer ‘usklajeni’ skupnosti. Naučimo se skratka biti prijazni in priljudni do drugih ljudi, kar pomeni tudi, da (naj) jih (raje) ne plašimo s svojim kreativnim potencialom.
  • prevzamemo sholastično razmišljanje. Šolski sistem nas dresira za konformizem. Nauči nas, kako naj razmišljamo.  Naš uspeh (izmerjen skozi matriko ocen) je pogojen z znanjem, ki ga od nas zahtevajo, in ne z raziskovanjem tega, kar bi nas morda bolj zanimalo. Od nas se zahteva, da se s ponavljanjem naučimo vsega, kar naj bi znali, pri čemer je vsakršna kreativnost zgolj v napoto (in bi po tamkajšnjih merilih vodila zgolj v neuspeh). In najhujše šele prihaja. Na univerzah je pravzaprav še huje kot v osnovnih in srednjih šolah, saj gre v avtoriteto in modrost univerzitetnih profesorjev praktično ne podvomiti. In tako smo do trenutka, ko smo s šolanjem končali, pravzaprav že polnokrven funkcionalen član družbe, naš kreativni potencial pa je ostal popolnoma zatrt in zatajen.
  • zapadamo v raznorazne pasti odraslega življenja. Kot odrasli postajamo še manj kreativni, a ne na tradicionalen način. Naš nadajni propad kreativnega potenciala gre namreč bolj na rovaš kognitivnih pasti, s katerimi smo soočeni zaradi izzivov socialnega življenja kot na račun staranja kot takšnega. Počasi postajamo ljudje navade (vedno hodimo v službo po isti poti in to neradi spreminjamo), zapadamo v klišeje in čislamo rituale. Le malo nas veliko bere (enostavno ni časa), vse manj jih nadaljuje svoj študij in še manj nas kdaj kaj novega ‘pogrunta’ zgolj zato, ker bi to bilo zabavno. Sem in tja je kdo od nas tudi že postal ekspert za kakšno področje, kar nas zamaje v pozicijo samozadostnega in vsevednega. Večina njih porabi večji del svoje energije za to, da brani svoj ‘hrib’, raje kot da bi morda šli dalje – v manj znano – in splezali na goro. Isti cikli se ponovijo tudi doma. Starši ponavljajo vloge, ki so jih videli pri svojih starših in se svojim otrokom predstavljajo kot fontane ‘neizmernega’ znanja, ti pa se naučijo, da je biti odrasel nekdo, ki je v svojem znanju predvsem gotov in suveren, zagotovo pa ne tudi kreativen. Biti kreativen bi namreč pomenilo reči: ‘Hm, tega pa res ne vem, kaj pa če bi poizkusili takole …”
  • je kreativnost zares omejena z inteligenco? Hja, ustvarjalnost je po mnenju stroke do neke mere dejansko pogojena z inteligenco. Bolj bistri naj bi bili sposobni večjih kreativnih podvigov. Pa vendar je zanimiv naslednji paradoks: nekaj smešnega se zgodi z ljudmi, katerih inteligenčni kvocient meri okoli 120 pik. Edward de Bono je v svoji knjigi Serious Creativity zapisal, da prične na tej stopnji inteligentnosti kreativnost upadati. In stroka se strinja, da je temu najverjetneje zato, ker ti posamezniki drug za drugim padejo v past t.i. ekspertov, pa tudi zato, ker se bistri ljudje prehitro učijo ‘na pladnu jim ponujenih znanj’ in zato prezgodaj prekinejo razvoj lastnega, divergentnega razmišljanja. Temu se posamezniki z učnimi težavami do neke mere ognejo, in so tako nagrajeni z razvojem bolj raziskovalnega razmišljanja (kar v svoji knjigi Hare Brain, Tortoise Mind dobro popiše Guy Claxton).

Vse našteto bi nas moralo najmanj ‘zamajati’, če že ne ‘od-učiti’ predsodka, da je upad kreativnost kakorkoli povezan z EMŠO-m. Dejavniki, ki kreativni potencial dejansko zavirajo, izvirajo prej iz kulture kot morda nature, prav tako pa ti pričnejo učinkovati na našo kreativnost veliko prezgodaj, da bi predsodek kot tak tovrstno argumentacijo zdržal.

Pa se je degradaciji naravno kreativnega potenciala v nas vendarle mogoče tudi upreti?

Raziskovalci kreativnega potencial menijo, da ja. Negovanje ustvarjalne žilice in iskanje svojih poti mimo povprečnega je pravzaprav skrivnost resnično polnega življenja.

Najboljši način spodbujanja lastnega kreativnega potenciala je, da počnemo najrazličnejše stvari. Beremo različne knjige in časopise. Si za počitnice izberemo drugačne kraje letovanja. Se pogovarjamo z različnimi ljudmi. Jih poslušamo. Iščemo možnosti povezovanja in sinteze. Si več upamo!

Starost torej nima ničesar s tem?

Kaj pa teza, da smo se rodili s fiksnim številom možganskih celic, ki s starostjo neizogibno umirajo po našem 50 letu, še hitreje pa naj bi jih pobiralo po 70tem?

To ponovno, a le do neke mere, celo drži. A drži tudi to, da je učinek staranja možganov v primerjavi z našim samoomejevanjem po poti navad in socialnih pasti tako minimalen, da je praktično zanemarljiv. Dokaz so ljudje, ki so ostali zelo kreativni celo svoje življenje, s svojo ustvarjalnostjo pa so ne le močno presegali svoje vrstnike, ampak tudi ljudi, ki so bili veliko veliko mlajši od njih. Z negovanjem in razvijanjem svojega kreativnega potenciala bi kot aktivni 60-letniki zlahka prekosili 30-letnega ‘eksperta’.

Še več. Dokazano je, da kreativnost vpliva na dolgoživost. Ljudje, ki dolgo v starost ostajajo mentalno aktivni, živijo dlje kot tisti, ki so ostajali zgolj fizično aktivni. Če bi se torej vsak dan lotili tudi nekaj mentalne gimnastike, gre pričakovati, da vas bo vaša čuječnost še dolgo držala pri življenju.

P.S.

Omembe vredna opomba!

Vsakih nekaj let na novo rojeni?

Zadnja spoznanja molekularnih biologov pravijo, da se možganske celice in nevrološke povezave dnevno na novo ustvarjajo. Kar enostavno pomeni, da naši možgani sčasoma dejansko ne umirajo, ampak se vsakih nekaj mesecev celo na novo obnovijo. Pravzaprav danes že vemo, da se naše telo – celo naše kosti – na novo izgradijo, molekula po molekuli, vsakih nekaj let, v primeru naših želodčnih oblog pa bi lahko govorili celo o dnevih.

Življenje smo ljudje!

Albert Einstein

Skozi celo svoje življenje je Albert Einstein svojo intuicijo obdržal na stopnji otroka. Nikoli ni zares izgubil svojega občutka za čudenje nad magijo naravnih fenomenov – magnetizma, gravitacije, inercije, pospeška, svetlobe. Vse tisto, kar se zdi odraslim nekaj tako običajnega. Zadržal je sposobnost, da je v svojem umu zadržal dve misli, se izpraševal, ko nista bili v skladju, in se predal občudovanju, ko je uzrl njuno prikrito povezanost in vseprežemajočo enost.

“Ljudje, kot sva jaz in ti, se nikoli ne postarajo,” je nekoč zapisal svojemu prijatelju v pismu.

“Smo kot majhni otroci, ki se nikoli ne nehajo čuditi, ko naletijo na veliko skrivnost, v katero so se rodili.”

Steve Jobs

Za večino ljudi je starost trideset let pomemben mejnik, še posebej pa za pripadnike generacije, ki je trdila, da ne gre zaupati nikomur čez trideset.

In ko je Steve Jobs februarja leta 1985 praznoval svoj 30. rojstni dan, je za Playboy rekel:

“Le redko vidiš umetnika pri tridesetih ali štiridesetih, ki resnično lahko kaj prispeva,” a kasneje nadaljeval: “Seveda so ljudje, ki so zvedavi od rojstva, in ostanejo za vedno otroci, ki se čudijo življenju, ni pa jih veliko.”

V istem intervjuju je o staranju in prihodnosti povedal tudi naslednje misli:

“Misli ti v duhu postanejo nekakšno ogrodje. V resnici jedkaš kemične vzorce. V večini primerov ljudje ostanejo ujeti v te vzorce, kot v nekakšnih zarezah na glasbeni plošči, in nikoli ne pridejo več ven.”

A vse to, kar je Jobs razmišljal (in govoril) tik pred svojim 30. letom, je držalo zgolj za Jobsa do četrtega desetletja njegovega življenja, ki se je začelo z njegovim odhodom iz Appla leta 1985.

Ko pa je leta 1995 dopolnil 40 let, je vzcvetel. Tistega leta so začeli predvajati Svet igrač, naslednje leto pa mu je Applov nakup NeXT-a omogočil vrnitev v družbo, ki jo je bil ustanovil.

Ko je spet prišel k Applu, je dokazal, da so lahko tudi starejši od štirideset veliki inovatorji.

Potem ko je v svojih dvajsetih letih preoblikoval osebno računalništvo, se je zdaj pripravljal, da enako stori za predvajalnike glasbe, poslovni model glasbene industrije, mobilne telefone, dodatne programčke, tablične računalnike, knjige in novinarstvo.

In tako je bilo vse do leta 2011, ko je Steve Jobs zaradi napredovalega raka zapustil ta svet. Umrl je poln velikih zamisli in projektov, ki jih je hotel razviti. Hotel je prevetriti industrijo učbenikov in rešiti hrbtenice preobremenjenih učencev, ki so nosili pretežke torbe. To naj bi dosegel z digitalnimi učbeniki in drugimi učnimi materiali za iPad. Prav tako je sodeloval z Billom Atkinsonom, prijateljem iz prvotne ekipe za razvoj Macintosha, pri razvoju novih tehnologij, ki bi na nivoju piksla iPhonu omogočile slikanje krasnih fotografij tudi v temnejši okolici. Tudi s televizijskimi aparati je hotel narediti to, kar je naredil z računalniki, predvajalniki glasbe in telefoni: hotel jih je narediti preproste in elegantne.

Vir: Steve Jobs, Biografija največjega računalniškega vizionarja, Walter Isaacson

‘Latebloomerji’ ali ‘Nikoli ni prepozno!’

Zgodovina je tudi sicer polna nadvse kreativnih in praktično neponovljivih talentov, ki so bili izjemno ustvarjalni in plodoviti celo svoje življenje in globoko v starost. A nekoliko bolj nenavadni so morda tisti posamezniki, ki so svoja mlada in zrela leta živeli precej povprečna ali celo podpovprečna življenja, nato pa na starost ‘vzcveteli’.

Med takšne ‘latebloomerje’ so se zapisala tudi zelo slavna imena. Med njimi pa je najti:

Pisatelje

  • Jules Verne, ki je imel za sabo že pisanje lepega števila neuspešnih del in je trgoval z delnicami, da bi v starosti 35. let vendarle napisal zgodbe, po katerih je slaven še danes.
  • Stan Lee, ki je ustvaril Spider-Mana, je bil star 43 let, ko je izrisal legendarnega superheroja, njegov partner Jack Kirby pa je bil star 44 let, ko si je izmislil Fantastično štirico. Danes je Spider-Man ena najbolj popularnih figur iz stripov, ki se pojavlja v filmih, stripih, barvankah, igrah, igračah in zbirkah.
  • Elizabeth Jolley je svoj prvi roman objavila, ko je bila stara 56 let. V enem samem letu so jo zavrnili kar 39-krat, nato pa so ji objavili 15 romanov in štiri zbirke kratkih zgodb. In to z velikim uspehom. Danes je Elizabeth Jolley ena od avstralskih najbolj čislanih avtorjev.

Športnike in atlete

  • Oscar Swahn je živ dokaz, da tudi v športu bolj kot EMŠO šteje močna volja. Zlato medaljo na olimpijskih igrah leta 1912 je osvojil kot najboljši strelec sveta. Takrat je bil star 64 let. In to niti ni bilo vse. Sodeloval je še na dveh olimpijskih igrah. Leta 1920 je tako osvojil srebro v starosti 72 let in tako postal najstarejši olimpijec vseh časov, prav tako pa tudi najstarejši prejemnik medalje.
  • na zgornji povezavi si lahko preberete še vse o 50+ bokserju, 50+ profesionalki fitnesa, 60+ gorski plezalki, 70+ tekmovalnem bodybuilderju in najstarejši ženski, ki je odtekla maraton (takrat stara 92, a po zadnjih podatkih to takrat niti ni bil njen zadnji maraton v življenju).

Umetnike …

  • Anna Mary Robertson Moses je bila povsem srečna kot vezilja, dokler ji tega ni preprečil artritis. Leta 1935 je v starosti 75 let prvič v roke vzela čopič. Njene slike je leta 1938 v izložbi neke drogerije opazil pomemben zbiratelj. Razstava v newyorški galeriji je nato gospe Moses prinesla svetovno slavo.

Talenti, ki pozno vcvetijo, pa vendarle prihajajo v različnih variacijah.

Klasičen primer je seveda gospa Moses, ki se je slikanja prvič v življenju lotila v svojih poznih 70tih, da bi slikala vse do svojih 90tih.

Manj značilen primer (če bi ga v skupino ‘laterbloomerjev’ sploh lahko uvrstili) pa je fotograf André Kertész, ki ga je svet po njegovih nenavadnih kompozicijah le zelo pozno opazil. Javnost je nanj in na njegovo delo postala pozorna šele, ko je bil star že čez 80 let.

In potem so tu tudi ‘serijski bloomerji’, kot je Ian Fleming. V njegovi karieri je bilo namreč veliko razcvetov. Potem, ko je uspel kot novinar, bankir in broker, je v starosti 45 let ustvaril še nepozabnega James Bonda.

Talenti, ki potrebujejo čas!

Vso to raznovrstnost razcvetanja najrazličnejših talentov v pogosto nepričakovanih obdobjih posameznikovega življenja bi morda lahko pripisali tudi nepredvidljivi genetiki.

Vsi naši (v genih začrtani) talenti se namreč le redko razvijejo istočasno.

“Vsi geni se ne aktivirajo naenkrat. Nasprotno. Nekateri potrebujejo več let, da se izrazijo,” trdi Dean Keith Simonton, psiholog s kalifornijske univerze.

“Danes že vemo, da so geni delno odgovorni za funkcioniranje naših možganov, vemo pa tudi to, da naši možgani niso popolnoma razviti in organizirani še visoko v našo odraslost.”

Nekaj tako kompleksnega kot je inteligenca ni le delno pogojena s številnimi, med sabo povezanimi geni, temveč se tudi spreminja skozi čas. Najverjetneje pod vplivom genov, ki se avtomatično vklapljajo, medtem ko se nekateri tudi izklapljajo. In ravno družbeno najbolj zaželeni sposobnosti, kot sta kreativnost in vodstvene sposobnosti, se le redko izrazijo v zares zgodnjem obdobju človekovega življenja.

Ovire kot blagoslov – vredno razmisleka

Neka britanska raziskava je pokazala, da je med uspešnimi podjetniki in inovatorji kar petkrat več dislektikov kot med povprečnim prebivalstvom. Prav omejitve in ovire, ki so jih (ne glede na starost) doživeli na svoji poti naj bi botrovale duševni rasti in, čeravno ta zahteva svoj čas, na dolgi rok tudi razvoju zdravega ega (beri: čustvene stabilnosti, volje in samozavesti, ki obljublja vztrajnost).

Zdi se, kot da se ravno skozi silovite notranje boje rodi bogastvo raznovrstnosti, iz katere vzklijejo pomembne veščine, ki peljejo v veličini. Prav prepreke so tudi tiste, ki z njimi soočene posameznike silijo v iskanja novih, alternativnih poti.

Nič čudnega torej, da je J. Marvin Eisenstadt zagovarja tezo, da je osirotelost pravzaprav cena, ki jo človek plača za veličino.

Marginaliziran (in torej izzvan) pa je posameznik lahko tudi skozi etnične, religiozne, spolne ali geografske okoliščine. In raziskave kažejo, da so pripadniki vseh teh skupin v dobršni meri prisotne med pomembneži:

  • uspeh imigrantov je pogosto zapoznel. To gre do neke mere pripisati času, ki ga potrebujejo, da se asimilirajo v novo kulturo. Pa vendar se iz njihovih vrst dvigne največje število vodilnih inovatorjev dane kulture. Med njimi so bili npr. skladatelj Irving Berlin, režiser Ang Lee in Madeline Albright, prva ženska, ki je prevzela naslov ameriške državne sekretarke. Statistik Walter Bowerman je leta 1947 s svojo študijo pokazal, da je bilo med slavnimi posamezniki kar 45% prišlekov v ZDA (koncidenca – ‘7x več kot med domorodnimi’ – pa je seveda več kot prepričljiva).

Za številne velike ume velja, da njihove veličine ni mogoče zaslediti v šolskih poročilih. Še več. Večina se jih je sposobnosti, ki so jih proslavile, naučila in priučila sama.

Veliki Charles Darwin je nekoč nekje zapisal: “Mnenja sem, da sem se vsega, kar sem se vrednega v življenju naučil, naučil sam.”

In mimogrede – glede na to, da je njegov monumentalen prispevek človeštvu v obliki Izvora vrst podpisal pri svojih 50. letih, bi tudi Charlesa Darwina kaj lahko uvrstili tudi med ‘latebloomerje‘ (čeravno je dobro znano dejstvo, da je Darwin že desetletja pred tem pozorno opazoval, raziskoval in si vztrajno zapisoval vse, kar je nato o izvoru živali in rastlin zapisal v delu, ki ga je proslavilo). Dejansko je Darwin enostavno potreboval čas, da je zbral vse potrebne dokaze, ki so podprli njegovo revolucionarno teorijo o evoluciji!

P.s. Seveda z dotičnim prispevkom ne želimo dajati v nič t.i. ‘earlybloomerjev’ (oz. genijalnih otrok in briljantnih mladih upov). Še kako verjamemo, da gre vsakršen talent v ljudeh spodbujati (ne le v dobro njih samih, temveč tudi (upajmo) v dobro celega človeštva (torej vseh nas)).